Od Pluženjskih strmali skozi nemško temo do ameriškega uspeha

Zgodba Antona iz Pluženj je zgodba tisočerih slovenskih fantov, ki so na prelomu 20. stoletja zapustili rodne hribe nad Idrijco, da bi v temi tujih rudnikov izkopali svetlejšo prihodnost.

ODHOD

V Plužnjah je bila pomlad leta 1905 tistega leta tiha. Anton je stal na pragu domače kmetije, stisnjene v strmo pobočje. Pogled je nesel čez cerkljansko hribovje, kjer sta zemlji vladali le trda skala in revščina. 

Domačija je bila premajhna za vse brate, kruha pa premalo za odraščajoča usta. Ko mu je stric iz Vestfalije poslal pismo z obljubo o zaslužku, je bila odločitev sprejeta.

Mati mu je v culo zvila hleb domačega kruha in par volnenih nogavic. Oče mu je stisnil roko brez besed, z očmi, ki so povedale vse. Anton se je peš spustil proti dolini, v roki pa je stiskal leseni kovček in vozovnico za vlak v neznano.

ČRNI KRUH VESTFALIJE 

Po dolgih dneh vožnje z vlakom je Antona  prispel v Porurje .Pokrajina v Vestfaliji je bila popolno nasprotje zelenih Pluženj. Nebo je bilo sivo od dima, zrak je dišal po žveplu, obzorje pa so krojili visoki rudniški stolpi.

Zaposlil se je v rudniku premoga blizu Gladbecka. Življenje se je skrčilo na delo pod zemljo. Vsak dan se je v kletki spustil stotine metrov globoko v temo. V ozkih, vročih rovih je s krampom tolkel ob premogovni sloj, medtem ko mu je pot izpiral prah z obraza.

V taborišču za samske delavce, med drugimi slovenskimi in poljskimi fanti, je Anton spoznal resnico o "vestfalskem zlatu". Zaslužek je bil boljši kot doma, a cena je bila visoka. Pljuča so postajala težka, nesreče v jamah pa so bile vsakodnevna grožnja. 

Ko so začeli med rudarji krožiti letaki o novi obljubljeni deželi čez lužo, kjer so premogovne žile še bogatejše in delo bolje plačano, je Anton znova spakiral svoj kovček. S prihranjenimi markami je kupil vozovnico za parnik iz Bremna.

PREIZSKUŠNJA NA OCEANU 

Potovanje čez Atlantik v podpalubju potniške ladje je trajalo štirinajst dni. Med stotinami izseljencev je vladal vonj po slabosti, strahu in upanju. Anton je ure preživljal na krovu, zrl v neskončno modrino in razmišljal o Plužnjah.

Ko se je iz megle končno dvignil Kip svobode, je med potniki zavladalo nepopisno veselje. Sledil je tisti mučni, tvegani postopek na otoku Ellis Island. Zdravniki so pregledovali oči, roke in pljuča. Antonu, utrjenemu od vestfalskega dela, so oblastno odobrili vstop. Amerika mu je odprla vrata.

NOVI SVET POD ZEMLJO 

Pot ga ni vodila v velemesta, temveč naravnost v osrčje Pennsylvanije, v rudarsko mesto Ironwood. Tam ga je čakala znana kulisa – rudniški stolpi, le da so bili rovi še globlji, tempo dela pa neizprosen. V Ameriki je premog poganjal industrijsko revolucijo in lakota po delavcih je bila neskončna.

Anton je hitro napredoval. Postal je izkušen "miner". Naučil se je angleških ukazov, a v rudarski koloniji je živel med svojimi. 

Ob nedeljah so se rojaki zbrali v slovenskem domu, zapeli pesem o domu pod Pluženjsko goro  in popili vrček piva. Domotožje je lajšal s pismi, ki jih je pošiljal materi v Plužnje, zraven pa vedno priložil nekaj dolarjev.

Z leti se je premogovni prah zažrl globoko pod njegovo kožo, a Amerika mu je dala tisto, po kar je prišel – neodvisnost. Kupil si je majhno hišo, si ustvaril družino in njegovi otroci so govorili angleško z rahlim cerkljanskim naglasom. Anton se v Plužnje ni nikoli več vrnil, a vsakič, ko je pogledal svoje žuljave roke, je vedel, da je pot od pluženjskih strmali skozi nemško temo do ameriškega uspeha izklesala moža, ki je premagal svet.