Birma

Jutranje sonce je tistega junijskega dne leta 1928 komaj dobro preplezalo grebene okoliških hribov, ko je bilo v Otaležu že vse na nogah. Pred cerkvijo svete Katarine so dišale sveže tise, v zraku pa se je čutil tisti posebni, slovesni nemir. Cerkveni pragi so bili pometeni, fantiči in dekleta iz vseh okoliških vasi – od strmega Lazca, Pluženj, sončnih Jazen, oddaljenih Masor pa do samega Otaleža – so popravljali svoje nedeljske suknjiče in bele obleke.

Leto 1928 ni bilo lahko; primorska zemlja je trpela pod pritiskom fašizma, slovenščina je bila v šolah prepovedana, zato je bila cerkev edino zavetišče, kjer je domača beseda še živela ponosno in glasno. 

Župnik Anton Krapež, mož trdne vere in globoke ljubezni do svojih faranov, je stopil na prag župnišča. Z resnim, a očetovskim pogledom je opazoval nemirno množico birmancev in njihovih botrov.

Pred cerkvijo sta se srečala dva fanta. Tone iz Lazca je živčno vlekel ovratnik pretesne srajce, ko je k njemu pristopil Francelj iz Jazen.» Tone! Si si zapomnil vsa vprašanja?« je zašepetal Francelj in živčno pogledal proti vratom župnišča. »Mene je strah, da me bo župnik Krapež kaj vprašal pred botrom, pa bom zmrznil.« »Ne boj se, Francelj,« mu je odvrnil Tone, čeprav so se tudi njemu potile dlani. »Če si se naučil očenaš in deset zapovedi, bo šlo. Naš oče pravi, da ima župnik Krapež strogo oko, a mehko srce. Bolj me skrbi, če bomo zdržali ves ta čas v cerkvi. Moje čevlji so čisto nove, me že zdaj žulijo .«Mimo njiju sta pohiteli dekleti, z rokami stisnjenimi k telesu, da ne bi umazali belih oblek. Bili sta Marija iz Pluženj in stopila je Mici, ki je prišla peš vse od Masor.» Micka, poglej tvoje lase, kako lepo ti jih je mama spletla!« je občudujoče dejala Marija. »Hvala, Marija,« je zardela Micka iz Masor. »Toda celo pot sem trepetala, da me ne bi ujel kakšen naliv. Iz Masor do sem je dolga pot, veš. Moja botra je morala nesti praznično potico v košari ves čas na glavi, da se ne bi pomečkala.« »Glavno je, da smo tu,« je resno dejala Marija. »Si slišala, kaj so rekli starejši? Italijanski orožniki baje zunaj vasi nekaj oprezajo. Upam, da ne bodo delali težav. Danes je naš praznik. «V tistem trenutku se je med birmanci razmaknila množica. Korak župnika Krapeža je bil počasen in dostojanstven. Njegova črna sutana je šumela, ko se je ustavil pred skupino fantov. Pogledal je Toneta iz Lazca.» No, fantje,« je z globokim, toplim glasom začel župnik Krapež. »Ali so srca pripravljena na Svetega Duha? Tone, povej mi, kaj prinaša birma kristjanu?« Tone je pogoltnil slino, se zravnal in ponosno odgovoril v čisti, lepi slovenščini: »Gospod župnik, birma nas potrdi v veri in nam da moč, da ostanemo zvesti Bogu in svojemu narodu.« Župniku Krapežu se je okoli ustnic zarisal rahel, skoraj neopazen nasmeh odobravanja. Nežno je položil roko na fantovo ramo.» Prav imaš, sinko. Moč boste potrebovali. Časi so težki, oblaki nad našimi hribi so gosti. A dokler boste držali skupaj – ti iz Lazca, tvoji prijatelji iz Pluženj, Jazen in Masor – in dokler boste zvesto molili v svojem jeziku, vas nobena nevihta ne bo zlomila.« Obrnil se je še k dekletom, ki so spoštljivo podrsala z nogami .»In vi, dekleta? Ste pomagale materam speči tisto dobro pecivo, ki diši vse do oltarja?« »Smo, gospod župnik,« je pogumno kimalo dekle iz Otaleža. »Pa vso cerkev smo okrasile s cvetjem iz domačih vrtov.« »Bog vam povrni vaš trud,« je dejal župnik in se ozrl proti zvoniku. »Zdaj pa potolažite svoje botre, vidim, da so bolj prestrašeni kot vi. Ko zazvonijo zvonovi, vstopite v hišo Gospodovo s pokončno glavo. «Nato se je obrnil, stopil nazaj proti zakristiji, da se pripravi na sprejem birmanca.

Kmalu zatem je mogočni zvon svete Katarine zapel čez hribe in doline. Zvok je odmeval visoko nad strugo Idrijce, preko gozdov in grap, ter povezoval vse te male vasi v eno samo, nezlomljivo farno občestvo. Birmanci so v dveh vrstah, s ponosom v očeh in trdno vero v srcu, prestopili prag cerkve, pripravljeni na življenje, ki je bilo pred njimi.