Bilo je sredi januarja leta 1826, ko se je nad Plužnje, tisto strmo odmaknjeno vas nad Idrijco, zgrnila zima, kakršne niso pomnili niti najstarejši rodovi. Mala ledena doba je takrat še vedno kazala svoje zobe in tisto leto je mraz pritisnil s surovo, neizprosno silo.
V leseni, s skodlami kriti domačiji na robu vasi je stari gospodar Jernej sedel ob krušni peči. Čeprav je v njej prasketal težak bukov les, se je mraz plazil skozi špranje med tramovi. Zunaj je burja tulila z gora, dvigovala suh, kristalni sneg in ga metala ob majhna, z ledom okovana okna. Stekla so bila prekrita z gostimi ledenimi cvetovi, skozi katere že več dni ni posijalo sonce.
"Takšnega mraza zemlja še ni pila," je zamrmral Jernej in si tesneje ovil volnen šal okoli vratu. Njegove roke, kmečke in otrdele od dela, so trepetale.
Njegov sin Matevž je ravno stopil skozi vrata, s seboj pa je prinesel val ledenega zraka, ki je v hipu spremenil sapo vseh v hiši v bele oblačke. Bil je ves bel od ivja; obrvi in brada so mu zmrznile v ledene sveče.
"Voda v hlevu je zmrznila v enem škafu, oča," je dejal Matevž. "Govedo se stiska skupaj, sapo jim jemlje. Če bo držalo še nekaj dni, nam bo pobralo živino."
V vasi je vladala grobna tišina. Nihče ni hodil ven, razen če je bilo nujno potrebno nakrmiti živali ali prinesti drva. Kokoši so zmrzovale na gredah, ptice pa so mrtve padale z vej golih dreves naravnost v globok sneg.
Tudi pot do doline, je bila popolnoma odrezana. Snežni zameti so bili visoki , mraz pa je bil tako gost, da je človeka ob globokem vdihu zabolelo v pljučih.
Zvečer se je družina zbrala okoli edine luči – oljne svetilke ,na sredi mize. Mati Neža je v velikem loncu kuhala preprosto močnikovo juho, a še preden so jo dobro postregli v lesene sklede, se je na robovih začela delati tanka kožica ledu.
"Molite, otroci," je tiho rekla Neža in pogledala proti kotu, kjer so pod težkimi prešitimi odejami ležali najmlajši. "Molite, da bo preživela vas in da nam ne zmanjka drv."
Ponoči je mraz dosegel vrhunec. Iz gozda nad Plužnjami se je slišalo srhljivo pokanje. To niso bili streli, ampak so zaradi silovitega mraza pokala debla starih dreves, saj je sok v njih zmrznil in razgnal les. Vsak tisti "pok" je odjeknil skozi tiho, ledeno noč kot opomin, kako majhen in nemočen je človek proti naravi.
Ko je naslednje jutro bledo sonce končno pokukalo čez grebene, je obsijalo Plužnje, vklesane v led in sneg. Vas je preživela, a brazgotine tiste zime so ostale v spominu ljudi še desetletja. To je bila zima, ko je mraz ustavil čas, ko je preživetje pomenilo le golo toploto krušne peči in človeško bližino, stisnjeno
Ni komentarjev:
Objavite komentar