Vroč veter je nosil rdeč prah puščave čez neskončna prostranstva Libije. Pod žgočim afriškim soncem je v plitvem jarku sedel Jože. V rokah je držal zmečkano italijansko vojaško knjižico, na kateri je pisalo njegovo prisilno spremenjeno ime: Giuseppe. Njegove misli pa so bile tisoče kilometrov stran. Bežale so domov, v hladno zavetje Idrijskega hribovja, na strma pobočja rodnega Otaleža.
Jože je bil eden izmed mnogih fantov s Primorske, ki jih je doletela kruta usoda tistega časa. Ker je po prvi svetovni vojni njihova domačija pripadla Italiji, so ga fašistične oblasti mobilizirale v italijansko vojsko. Oblekli so ga v sivo-zeleno uniformo, mu v roke potisnili puško in ga leta 1940 skupaj s tisoči drugih poslali na afriško fronto, da bi se boril za imperij, ki mu ni pripadal. Spominjal se je dneva, ko je moral zapustiti Otalež. Megla se je takrat lenobno valila čez cerkev svete Katarine, mati pa mu je v žep plašča skrivaj potisnila majhen lesen križec in kos domačega kruha." Vrni se, Jože," je šepetala s solznimi očmi.
Tukaj, v severni Afriki, je bil kruh suh in trd kot kamen, voda v čutarah pa topla in z okusom po nafti. Namesto šumenja domačih gozdov in petja ptic nad Otaležem je zrak paralo nenehno grmenje topov, žvižganje šrapnelov in ropot tankovskih gosenic. Jože in njegovi primorski rojaki so bili ujeti med dvema ognjema. Borili so se v tuja imena, angleške krogle pa niso izbirale med pravimi Italijani in prisilno mobiliziranimi Slovenci.
Nekega večera, ko je vročina končno malce popustila in so zvezde prekrile puščavsko nebo, je Jože sedel ob ognju s preostalimi fanti iz bataljona. Italijanski vojaki so peli domovinske pesmi o Neaplju in Rimu. Jože pa se je umaknil v senco, kjer sta sedela še dva fanta iz okolice Tolmina in Idrije. Tiho, da jih častniki ne bi slišali, so zapeli domačo, slovensko. Pesem o zelenih gorah in materi, ki čaka. Zvok domače besede sredi afriškega peska jim je vlil tisto malo moči, ki so jo še premogli.
Nato pa je prišel usodni dan. Britanska ofenziva pri El Alameinu je prebila obrambne linije. Puščavo je zajel popoln kaos. Eksplozije so dvigovale gore peska, dim je zakril sonce, poveljniki pa so vpili ukaze, ki jih nihče več ni poslušal. Jože je začutil močan udarec v ramo in svet okoli njega se je potopil v temo. Ko se je zbudil, ni bilo več streljanja. Okoli njega so stali možje v popolnoma drugačnih uniformah – bili so Angleži. postal je vojno ujetnik.
Mesece je preživel v ujetniškem taborišču sredi Egipta. Čeprav je bilo ujetništvo težko, je zanj pomenilo odrešitev. Ni mu bilo več treba streljati na ljudi, s katerimi ni bil v sporu. Ko so ujetniki izvedeli, da se v domovini oblikuje prekomorska brigada, sestavljena iz primorskih ujetnikov, se Jože ni obiral niti za trenutek. Odvrgel je osovraženo italijansko uniformo in se pridružil tistim, ki so se borili za svobodo lastnega naroda.
Pot nazaj v Otalež je bila dolga in polna brazgotin, tako na telesu kot na duši. Ko je Jože leta kasneje končno spet stopil na domačo zemljo in vdihnil svež hribovski zrak, je vedel, da je puščavski pesek ostal daleč zadaj. Križec v žepu je bil oguljen, a obljuba materi je bila izpolnjena – fant iz Otaleža se je vrnil domov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar