O novi veri

Sončno jutro leta 1550 je obsijalo strma pobočja nad Idrijco, kjer so se stiskale lesene koče vasi Otalež. Megla se je še valila po grapi, ko so se moški zbrali pod staro lipo sredi vasi. Obrazi so bili resni, saj so se tistega leta med ljudmi širile govorice, ki so prinašale nemir v njihova sicer samotna življenja.» Ste slišali, kaj pravijo spodaj v dolini?« je tiho začel stari Lenart, medtem ko je z noževo konico rezal kos suhega sira. »V Tolminu in Idriji se ljudje zbirajo. Govorijo o novi veri, ki prihaja od nemških dežel. Pravijo, da knjige tiskajo v našem, kmečkem jeziku.« Mladi Gašper, ki je pred nekaj dnevi tovoril les do reke, je kimal. »Res je, Lenart. Tudi jaz sem slišal gospodo, ko sem oddajal dajatve. Nekaj velikega se kuha. Govorijo o možu po imenu Trubar. Pravijo, da hoče, da bi vsak kmečki fant in dekle razumela božjo besedo brez latinskih skrivalnic.«

Med vaščani je zašumelo. Za ljudi iz Otaleža, ki so bili vajeni trdega dela na strmih njivah, nenehnega strahu pred turškimi vpadi in davkov, ki so jih morali plačevati gospodi, je bila misel na knjigo v domačem jeziku nekaj skoraj nepredstavljivega .»Knjige za nas?« se je odkašljal kovač Blaž in zamahnil s svojo težko roko. »Kaj nam bodo knjige, ko pa nam davki poberejo pol pridelka? Če bo nova vera prinesla manj dajatve cerkveni gospodi, potem sem za. Drugače bomo še naprej stradali, pa če beremo ali ne.« »Ne gre le za dajatve, Blaž,« ga je prekinil Lenart in se ozrl proti cerkvici svete Katarine na hribu. »Svet se spreminja. Govorica naših očetov, ta naša trda beseda, ki jo govorimo tu med hribi, postaja nekaj, kar se zapiše. Pravijo, da gospoda v mestih zdaj posluša, kako govorimo.«

Pogovor so prekinili težki koraki. Iz gozda je pritekel pastirček Urban, ves upehan in rdeč v obraz. »Gospodarji! Konjeniki gredo po poti iz Plužnje! Izgledajo kot uradniki iz gradu! «V hipu je pogovor o novih verah in knjigah potihnil. Govorice so zamenjali stari, preizkušeni kmečki nagoni. Moški so skrili tisto malo dragocenosti, kar so imeli pri sebi, ženske pa so otroke poklicale v hiše. Ko so trije tuji konjeniki prijahali na vaški trg, so naleteli le na molčeče, zaprte obraze otaleških kmetov. Uradnik je razvil list papirja in v nemščini ter polomljeni slovenščini prebral nov ukaz o popisu živine in dodatnih dajatvah za utrjevanje protiturških taborov.

Ko so konjeniki odjahali naprej proti cerkvenim posestim, je Gašper pljunil v prah za njimi. Ozrl se je proti Lenartu in rekel: »Naj pišejo svoje zakone v svojih knjigah. A če se uresničijo tiste govorice o naših knjigah, bomo kmalu tudi mi znali zapisati svojo resnico. In takrat nas ne bodo več tako zlahka izkoriščali.« Lenart je le nemo kimal. Leta 1550, visoko nad Idrijco, je bila slovenska beseda vaščanov Otaleža še ujeta med hribe in vsakdanji boj za preživetje. A tistega dne so začutili, da prihaja čas, ko bo njihova govorica dobila moč, ki bo presegla meje njihovih strmih njiv.