Vedomci

 V starih časih, ko so bile zime v Idrijskem hribovju še dolge in neusmiljene, so prebivalci Otaleža živeli v nenehnem strahu pred bitji, ki so prebivala v gostih, temačnih gozdovih okoli vasi.

Stari očetje so ob toplih kmečkih pečeh šepetali o vedomcih – skrivnostnih, demonskih bitjih z velikimi, svetlečimi očmi, ki ponoči tavajo po gozdnih poteh in iščejo izgubljene duše. Pravili so, da so vedomci duše umrlih nekrščenih otrok ali pa ljudje, ki so za časa življenja storili hude grehe in zdaj ne najdejo miru. Izgledali so kot majhne, plameneče lučke ali bledi duhovi, njihovi kriki v vetru pa so zveneli kot jok dojenčka, ki se prepleta z grozljivim smehom.

V tistih časih je v Otaležu, visoko nad reko Idrijco, živel mlad kmečki fant po imenu Blaž. Bil je pogumen, morda celo malce preveč samozavesten za svoja leta. Pogosto se je norčeval iz starih zgodb in vraževerij, ki so krojila življenje vaščanov.

Neke pozne jesenske večeri se je Blaž zadržal v sosednji vasi Plužnje, kjer je pomagal pri ličkanju koruze. Ko se je odpravil peš nazaj proti Otaležu, se je noč že globoko spustila nad pokrajino. Megla se je valila iz grape in zakrivala ozko, kamnito pot. Vaščani so ga opozarjali, naj raje prespi pri njih, a Blaž je le zamahnil z roko: "Kaj bi se bal gozda, saj pot poznam  miže!"

Ko je hodil skozi najtemnejši del gozda pod cerkvijo svete Katarine, je veter nenadoma potihnil. Nastala je grobna tišina. Blaž je pospešil korak, ko je pred seboj, med golimi vejami dreves, opazil nenavadno, utripajočo modrikasto svetlobo. Sprva je mislil, da gre za kresnico, a svetloba je rasla in se razcepila v tri večje plamene, ki so začeli divje plesati tik nad tlemi. Iz megle so se prikazale tri  postave z velikimi, žarečimi očmi, ki so gorele kot žerjavica. Bili so vedomci. Obstopili so zmedenega fanta, zrak okoli njih pa je postal neznosno hladen. "Kam hitiš, mladi popotnik?" je zašepetal prvi vedomec z glasom, ki je zvenel kot praskanje suhega listja ."Pomagaj nam nositi naše breme," je zastokal drugi. Blaž je otrpel od groze. Spomnil se je besed svojega dedka: če te vedomci ujamejo, te prisilijo, da z njimi plešeš celo noč, dokler ne omagaš od izčrpanosti ali pa te odvedejo v prepad nad Idrijco. Vedomci so se začeli vrteti okoli njega, ga vleči za rokave in ga potiskati stran od varne poti. Blaž je čutil, kako izgublja moč in kako mu um zamegljuje čudna, omamna pesem, ki so jo peli duhovi. V tistem trenutku, ko so ga že skoraj zvlekli proti strmi grapi, je z otaleškega zvonika svete Katarine odjeknil težak, globok zvok jutranjega zvona – Ave Marija. Ob prvem zvoku zvona so vedomci grozljivo zakričali. Njihova svetloba je začela bledeti, postave pa so se začele topiti v jutranji megli. "Rešil te je sveti zvon, Blaž, a naslednjič te gozd ne bo izpustil!" je odjeknilo med drevesi, preden so popolnoma izginili.

Blaž je ves izčrpan in bled kot stena padel na kolena. Ko se je popolnoma zdanilo, je stekel naravnost v vas. Od tistega dne naprej nikoli več ni dvomil v stare zgodbe.

 Prebivalci Otaleža pa so še vrsto let skrbno pazili, da so bili ob zatonu sonca vsi varno pod streho, saj so vedeli, da vedomci v gozdovih še vedno čakajo na tiste, ki podcenjujejo moč noči.