Boj s strmino in kamnom

Življenje v Otaležu  leta 1526 je bilo neizprosno, a tesno povezano z ritmom narave, kruto zemljo in fevdalnimi dolžnostmi. 

Cerkljansko hribovje je bilo tedaj pod habsburško oblastjo tolminskega gospostva, ljudje pa so preživeli le z lastnim trdim delom, trmo in medsebojno pomočjo.

Tukaj je zgodba o enem dnevu v življenju Matevža, podložnega kmeta iz Otaleža.

Megleno jutro nad Idrijco .Sonce še ni vzšlo nad strma otaležka pobočja, ko se je v Matevževi leseni, s slamo kriti koči že kadilo iz odprtega ognjišča. Dim se je valil skozi line pod streho – stene so bile črne od saj, zrak pa gost in težak.

Matevž se je prebudil na slamnjači, si nadel grobo platneno srajco in usnjene opanke ter stopil pred prag. Pod njim, globoko v grapi, se je vila reka Idrijca, ujeta v jutranjo meglo. Pogledal je proti nebu in se prekrižal. 

Leto 1526 je bilo nemirno. Šele dobra dva ducata let je minilo, odkar so deželo opustošili zadnji turški vpadi, pred kratkim pa so tod divjale kmečki upori in huda kuga. 

Preživeti je pomenilo garati od svita do mraka. Boj s strmino in kamnom. Matevževa družina je obdelovala majhno, strmo krčevino – "laz". Zemlja je bila polna kamenja, ki so ga rodovi pred njim z lastnimi rokami zlagali v suhe zidove, da bi preprečili, da bi jesensko deževje odneslo tisto malo rodovitne prsti.

Matevž je v roke vzel težko kovano motiko, žena Neža pa je v predpasniku nosila semena. Vsak korak na strmem pobočju nad Otaležem je zahteval napor. Njuna hči je medtem v bližnjem gozdu nabirala suhljad za ognjišče in divja zelišča.

V hlevu sta imela le dve kozi in nekaj ovac. Govedo je bilo v teh hribih luksuz, rezerviran za bogatejše kmete v dolini. Vsaka kaplja kozjega mleka in kos hlebca iz mešane moke sta bila dragocena.

Opoldne, ko je sonce pripekalo na okoliške grebene, je mimo prignal ovce sosedov sin. Prinesel je novico, ki je Matevžu stisnila želodec. V vas je prijahal birič tolminskega glavarja.

Kot vsi ostali Otaležani je bil Matevž podložnik  vpisan v tolminski urbar. 

Kmalu bo treba oddati desetino: določeno število hlebcev sira, pletenih košev, platna in kakšnega jagnjeta. Poleg tega je Matevža čakala tlaka – nekaj dni brezplačnega dela na grajskih poteh ali pri sečnji lesa za gospodo. Če bi letina spodletela, bi bila pozimi lakota neizbežna.

"Bog nam pomagaj," je zamrmral Matevž in obrisal pot s čela. Edino tolažbo so ljudje iskali v veri, čeprav je bila tedanja cerkvica v vasi majhna, lesena in preprosta, daleč od današnje zidane podobe.

Ko je sonce potonilo za hribe proti Tolminu, se je družina zbrala v koči. Ob medli svetlobi ognja  je Matevž popravljal zlomljeno leseno orodje. Neža je v glinenem loncu kuhala preprosto kašo iz prosa in boba, zabeljeno z malce ovčje masti.

Govorili so malo, saj je telo bolelo od trdega dela. Govorili so v stari cerkljanščini, polni robatih, kratkih besed, ki so odmevale med hribi. Slišali so tudi govorice, da v bližnji Idriji, v tisti globoki luknji pod njimi, kopljejo čudno, težko tekočo srebrno rudo (živo srebro), ki privablja tujce od daleč. A za Otaležane je bil tisti svet spodaj daleč. Njihov svet je bil omejen na gozd, skalo in nebo.

Preden so legli k počitku, je zunaj zavijanje volkov opomnilo družino, da je divjina takoj za pragom. Matevž je zapahnil težka lesena vrata, ugasnil ogenj in zaspal z mislijo na jutrišnji dan, ko bo moral znova ukrotiti strmino Otaleža.