Zgodba o temelji na resničnih etnografskih zapisih s Cerkljanskega, ki pričajo o stenski podobi svetnika na stari hiši (pri Hlipču, zgrajeni leta 1856).
Sveti Krištof je bil v ljudski domišljiji hribovskih vasi vedno tisti mogočni varuh, ki je popotnike varoval pred divjimi vodami Idrijce in strmimi grapami. Tukaj je zgodba, ki vdihne življenje tej ljudski podobi: Tihi varuh nad Idrijco
Leta 1856 je v hribovski vasici Plužnje nad reko Idrijco vladal nemir. Peter, preprost in trmast mizar, je tisto poletje dokončeval svojo novo kamnito hišo. Delo je bilo naporno, skale težke, a največji strah domačinov niso bile strmine, temveč nepredvidljivo vreme.
Cerkljanske grape so bile znane po tem, da so ob hudih nevihtah ponorele. Voda je drla v dolino, trgala brvi in s seboj odnašala vse, kar ji je stalo na poti. Ko so na hišo postavili zadnji strešnik, je Peter stopil do lokalnega podobarja, potujočega slikarja, ki je s seboj nosil le vrečo zemeljskih barv in nekaj čopičev. »Na južno steno, tisto, ki gleda naravnost dol proti reki, mi naslikaj svetega Krištofa,« je ukazal Peter. »Naj bo velik, močan in naj ponosno nosi dete na ramah. Ko bo divjala nevihta, se moramo ob pogledu nanj spomniti, da nismo sami. «Slikar je pljunil v dlani, zmešal apno in pigmente ter začel risati. Pod njegovimi prsti je oživel mogočen mož z goro na ramah in palico v roki, ki je gazil skozi valove. Njegove oči so bile obrnjene navzgor, proti majhnemu detetu s svetniškim sijem, ki je v roki držalo zemeljsko oblo. Podoba je bila tako živa, da se je zdelo, kot da svetnik zares stopa naravnost iz belega zidu v pluženjske travnike. Preizkušnja v divji noči Leta so tekla in freska je postala srce vasi.
Popotniki, ki so se peš odpravljali iz Otaleža ali Lazca navzdol proti Idrijci, so se vedno ustavili pred Petrovo hišo, se prekrižali in pogledali mogočnega Krištofa. Med domačini je krožilo trdno prepričanje: Dokler nas Krištof gleda s stene, divja reka ne bo vzela nobenega življenja.
Neke pozne jeseni pa se je nad Cerkljansko zgrnilo najhujše neurje, kar so jih pomnili starešine. Nebo se je odprlo, strele so parale temo in grmenje je treslo pluženjske skale. Voda je drla s Pluženjske gore, potoki so se spremenili v blatne hudournike. Sredi te groze se je iz doline vračal mlad pastir Ivan. Tema ga je ujela ravno ob bregu ponorele Idrijce. Brv je že zdavnaj odneslo, pot nazaj je bila zaprta zaradi plazov. Prestrašen, premočen do kože in premražen je stopal navzgor proti vasi, a moči so mu pohajale. Blato mu je spodnašalo noge in v enem od napačnih korakov je zdrsnil proti drvečemu hudourniku. V tistem usodnem trenutku, ko je že mislil, da ga bo odneslo v globino, je nebo razsvetlila silovita strela. Ivan je dvignil pogled in skozi zaveso dežja na hribu zagledal Petrovo hišo. Na njej je v hipni svetlobi zablestela freska. Sveti Krištof je s stene deloval nepremično, stabilno in varno, kot skala, ki je ne more premakniti nobena nevihta.
Ta pogled je pastirju vliv nadčloveško moč. Oprijel se je korenine, se izvlekel iz blata in z zadnjimi močmi preplezal strmino, dokler se ni zgrudil pred vrati hiše, tik pod svetnikovimi naslikanimi nogami.
Ko se je jutro zjasnilo, so vaščani našli Ivana živega in zdravega. Voda v dolini je povzročila ogromno škode, a vsi ljudje so preživeli. Ko so pogledali fresko, so opazili nekaj nenavadnega: del ometa pod svetnikovimi nogami je med nevihto odpadel, a sama podoba Krištofa in deteta je ostala popolnoma nedotaknjena.
Od tistega dne naprej so Plužnjani fresko varovali kot največji zaklad. Postala je simbol kljubovanja težkemu življenju v hribih in opomnik, da ne glede na to, kako globoki so bregovi in kako divje so reke pod njimi, nad vasjo vedno bdi tihi, naslikani varuh.
Ni komentarjev:
Objavite komentar