Pisar Tolminskega gospostva

Leta Gospodovega 1376 je bila jesen v gorskih soteskah nad reko Idrijco ostra in zgodnja. Jakob, pomožni pisar tolminskega gospostva, je tesneje privil svoj volneni plašč, ko je njegov konj zakorakal na ozko, s koreninami prepleteno pot, ki je peljala strmo navzgor proti Plužnjam.

Njegovo poslanstvo je bilo uradne narave. Tolminski grajski glavar ga je poslal visoko v hribe, da v urbar zapiše dajatve tamkajšnje rihtarije. 

Plužnje so bile odmaknjene, samosvoje in vpete med gorske prepade, njihovi prebivalci pa znani kot trmasti ljudje, ki so zemljo raje obdelovali v miru, daleč stran od grajske gospode.

Ko je Jakob končno prispel na jaso, kjer so stale lesene, s skodlami krite koče, ga je pričakal oster vonj po dimu in vlažni zemlji. Pred največjo hišo ga je že čakal rihtar – starešina vasi, ki je v imenu tolminskega gospoda izvrševal sodno oblast in zbiral dajatve. Bil je to mož z obrazom, zagorelim od vetra, in z dlanmi, trdimi kot skala. »Bog daj, pisar,« je dejal rihtar z globokim glasom in stopil naprej, ne da bi se priklonil. »Dolga in nevarna je pot iz Tolmina v naš hrib. Upam, da ti volkovi niso preveč prestrašili kljuse.« »Pot je res naporna, rihtar, a dolžnost do gospoda ne pozna utrujenosti,« je odgovoril Jakob, medtem ko je sestopil s konja. Roke so se mu tresle od mraza, ko je iz usnjene torbe vlekel dragocen zvitek pergamenta, posodico s črnilom in ptičje pero.

Stopila sta pod nadstrešek rihtarjeve domačije, kjer je bila miza iz debelih hrastovih hlodov. Vaščani so se začeli potihoma zbirati v polkrogu. Opazovali so tujca z mešanico radovednosti in nezaupanja. Jakob je odvil pergament, ga obtežil s kamni in vanj uprl oči.» Začnimo,« je rekel pisar in pomočil pero v črnilo. »Leto tri tisoč tristo sedemindvajset od ustanovitve oglejskega patriarhata, pod katerim stoji tolminsko gospostvo. Kakšen je letošnji pridelek ovsa in sirarskih hlebcev, ki jih Plužnje dolgujejo gradu? «Rihtar je stopil korak nazaj, premeril vaščane in začel naštevati: »Suša je poleti ožgala pašnike na planinah, pisar. Trikrat so volkovi vdrli v stajo pod Pluženjsko goro  Zbrali smo dvanajst meric ovsa, štiri hlebce planinskega sira in tri predena lanu. Več gora ni dala. «Jakob je namrščil obrvi. »Glavar v Tolminu je pričakoval petindvajset meric ovsa. Grajska shramba mora biti polna pred zimo .«Med vaščani je zašumelo. Nek starejši kmet je stopil naprej in jezno pokazal proti strmim, kamnitim njivam nad vasjo: »Povej svojemu glavarju, naj sam pride sem gor s krampom! Iz te skale ne moreš iztisniti več, kot smo dali! «Rihtar je z dvigom roke umiril vaščana, nato pa stopil tik do pisarjeve mize. Izza pasu je potegnil težko mošnjo in jo položil poleg pergamenta. V njej so zazveneli beneški srebrniki – denar, ki so ga Plužnjani dobili s prodajo lesa in kož v dolino.» Tukaj je še osem srebrnih pfenigov za grajsko blagajno,« je mirno rekel rihtar. »Zapiši to v svoj zvitek, pisar. To bo poravnalo razliko. Mi želimo le mirno zimo. «Jakob je pogledal mošnjo, nato pa trde, preizkušane obraze hribovcev. Vedel je, da bi vztrajanje pri polnem uradnem deležu ovsa pomenilo lakoto za to vas – in morda upor, ki ga grajska straža v teh rovtah ne bi zlahka zadušila. Pomočil je pero v črnilo in s krepko, izurjeno pisavo zapisal prejeto blago in srebro v latinskem jeziku. Ko je posušil črnilo s peskom in zvil pergament nazaj v tulec, se je napetost v zraku razblinila. Rihtar se je komaj opazno nasmehnil in plosknil z dlanmi. »Tako je prav, pisar. Sedaj pa stopi v hišo. Tople kaše in požirka zeliščnega žganja ne bomo zapisali med dajatve. To je darilo za pot domov. «Jakob je hvaležno sprejel povabilo. Ko je tistega večera sedel ob ognjišču v rihtariji Plužnje, poslušal prasketanje ognja in stare zgodbe o gorskih prerokih, je spoznal, da je meja tolminskega gospostva morda res zarisana na papirju, a pravo življenje v teh hribih narekujejo ljudje, ki se ne upognejo nikomur