Vasovalci

 Noč nad Lazcem leta 1867 je bila gosta in mrzla, kot znajo biti le predpomladne noči v tistih odmaknjenih hribih na Cerkljanskem .Vas je že zdavnaj utonila v temo, le v nekaterih hišah je izpod skodelastih streh še brlela medla svetloba lojenk. 

Zrak je dišal po zemlji, ki se je počasi prebujala izpod snega, in po dimu iz ognjišč. Mladi Matija, čvrst kmečki fant z bližnje kmetije, si je popravil suknjič in si klobuk potisnil globlje na čelo. Srce mu je razbijalo močneje kot običajno. Nocoj ni bil navaden večer; nocoj je šel vasovat k tisti, ki mu je že mesece kradla spanec – k Lenčki, najmlajši hčeri premožnega kmeta na robu vasi.

A ni šel sam. Po stari navadi so se fantje zbrali na razpotju pod vasjo. Tine z rabljenimi harmonikami na ramenih in zgovorni France sta mu krila hrbet. Vasovanje je bila resna stvar, včasih tudi nevarna, če so te zasačili domači fantje, ki so ljubosumno varovali svoja dekleta.

"Tiho bodita," je zašepetal Matija, ko so se bližali Lenčkini hiši. Stopali so previdno, da ne bi predramili psov. Hiša je stala malo dvignjena nad potjo. Matija je stopil do majhnega, nizkega okna izbe, kjer je vedel, da spi Lenčka. S prsti je rahlo, v dogovorjenem ritmu, potrkal na šipo. Tuk, tuk... tuk. Tišina. Fantje v ozadju so zadrževali dih. 

Tine je že hotel nasloniti roko na harmoniko, a ga je France pravočasno sunil s komolcem. Matija je poskusil znova, tokrat malce močneje. Nato se je v izbi nekaj premaknilo in  zaslišalo se je tiho škripanje lesenih stopnic.

Okno se je neslišno, odprlo za ped. Iz teme je zadišalo po suhem cvetju in svežem milu. Pojavil se je Lenčkin obraz, obdan s temnimi lasmi, oči pa so se ji v mesečini svetile od vznemirjenja.

"Matija? Ti si? Norec, ata bo te slišal," je zašepetala, a v njenem glasu ni bilo jeze, temveč komaj skrito veselje. "Lenčka, nisem mogel zdržati do nedelje," je tiho odvrnil Matija in se naslonil na kamniti rob pod oknom, da bi ji bil bližnje. "Samo tvoj glas sem hotel slišati. ""Če te ujame moj brat, boš slišal kaj drugega kot moj glas," se je nasmehnila in mu skozi odprtino ponudila roko. Matija jo je stisnil. Njene dlani so bile tople, kljub hladnemu nočnemu zraku. Začel se je tisti tihi, sladki pogovor, ki je pripadal le njima. Govorila sta o vsem in o ničemer – o tem, kako težko je bilo delo pri lesu to zimo, kako lepa bo pomlad in kako bosta na prihodnjem sejmu v Cerknem plesala skupaj. 

Čas je tekel drugače; minute so postajale sekunde. A idila v Lazcu nikoli ni trajala večno. Izza ovinka pri sosednji hiši se je nenadoma zaslišal glasen smeh in težki koraki. Skupina domačih fantov se je vračala iz gostilne. Bili so dobre volje, a hkrati pripravljeni na ravs, če bi na svojem teritoriju opazili "tujo" konkurenco."

Hej, kdo pa tam straši pod oknom?!" je donel močan glas skozi noč. Lenčka je prestrašeno trznila. "Beži, Matija! Hitro!" je šepetala in naglo zaprla okno. Matija ni okleval. Obrnil se je k Tinetu in Francetu, ki sta že tekla proti bližnjemu sadovnjaku. "Tecite!" je zavpil polglasno in se pognal za njima. Za njimi so se zapodili vaški fantje, vpitje je predramilo pse in kmalu je cel spodnji konec Lazca odmeval od laježa. 

Matija in njegovi tovariši so jo popihali čez strme travnike, skozi grmovje in navzdol proti gozdu, kjer so poznali vsako stezo bolje kot kdor koli drug. Ko so končno prispeli do varnega zavetja pod starim hrastom, daleč stran od vasi, so se ustavili. Vsi trije so težko dihali, a na obrazih so se jim izrisali široki nasmehi. Tine je sedel na štor in končno raztegnil harmoniko, da je tiho, zgolj za njih tri, zaigrala veselo vižo. Matija si je potipal žep na suknjiču. Med divjim tekom sploh ni opazil, da mu je Lenčka tik pred odhodom vanj nekaj potisnila. Izvlekel je majhno, rdeče vezeno rutico. Dišala je po sivki. Nasmehnil se je in pogledal nazaj proti hribu, kjer je v temi počival Lazec. Lov je bil divji, a trud je bil poplačan. Leto 1867 bo zanj očitno nepozabno.