V Plužnjah, na strmem pobočju nad Idrijco, je pred prvo svetovno vojno utripalo življenje, ki si ga danes težko predstavljamo. Središče tega družabnega in gospodarskega utripa je bila Grudnova domačija – hiša, kjer sta pod isto streho domovali trgovina z mešanim blagom in prostorna podeželska gostilna.
Pri Grudnu se je zbralo vse, kar je premoglo noge in glas. Zgodnja jesen leta 1912 je nastopila z jutranjo meglo, ki se je valila iz grape.
Grudnov oče, mož krepkih rok in preudarnega pogleda, je že pred svitom odklonil težka lesena vrata trgovine. Dišalo je po kavi v zrnju, petroleju, suhem sadju, tobaku in usnju. Trgovina je bila majhna, a v njej je bilo vse, kar je kmet potreboval: od kos do žebljev, od modrih predpasnikov do kosov sladkorja , ki ga je gospodar z naporom sekal na manjše kose.
»Eno četrt funta kave in malce kvasa, gospa Grudnova,« je rekla soseda, ki je v predpasniku prinesla nekaj svežih jajc za menjavo. Denarja je bilo med ljudmi malo; blago se je pogosto menjalo za pridelke, Gruden pa je vse skrbno zapisoval v debelo, z usnjem vezano knjigo .
Ko se je dan prevesil v popoldne, se je prebudil drugi del hiše – gostilna. Skozi litoželezna okna je posijalo toplo sonce in obsijalo dolge, z dletom obdelane hrastove mize. Iz kuhinje, kjer je gospodovala mati Grudnovka, je zadišalo po domačih klobasah, kislem zelju in sveže pečenem kruhu.
Proti večeru so začeli prihajati domačini, oglarji iz okoliških gozdov in rudarji, ki so se ob koncu tedna vračali iz idrijskega rudnika živega srebra. Njihovi obrazi so bili utrujeni, a ko so sedli za mizo in je prednje stopil vrček domačega vina ali kozarec močnega žganja, so se jeziki razvezali. »Ste slišali, kaj se govori po vasi?« je začel stari oglar Mohor in s pipo potrkal ob rob mize. »Cesar v naši prestolnici Dunaju menda zbira vojsko. Nekaj se kuha na Balkanu.« »Ah, Mohor, ti in tvoja politika,« je zamahnil z roko mladi kmečki fant, ki je s pogledom zvesto spremljal Grudnovo hčerko, ko je z belim predpasnikom hitela med mizami. »Dokler imamo pri Grudnu dobro kapljico in dokler les gre v promet, nam cesar ne more nič.«
V kotu gostilne je nekdo raztegnil stari gumbni klavir – frajtonarico. Melodija je preglasila resne pogovore. Moški so zapeli z globokimi, hrapavimi glasovi. Pesem o gorskih rožah in dekletih je odmevala skozi odprta okna daleč v Pluženjsko noč. Otroci, ki so pritekli mimo, so prislonili ušesa k šipam in občudovali svetlobo petrolejk, ki so plesale v ritmu glasbe.
Grudnova gostilna ni bila le prostor za pitje. Tu so se sklepale kupčije za živino, reševali med sosedski spori glede mej in načrtovale košnje.
Gospodar Gruden je znal prisluhniti vsakomur. Ko je bilo treba, je dal pijačo »na kredo«, spet drugič pa je z močnim glasom pomiril pregrete glave, preden bi zapele pestí.
Okoli polnoči je gostilna utihnila. Zadnji gostje so s palicami v rokah odcapljali po temnih, kamnitih poteh proti svojim samotnim kmetijam. Gruden je ugasnil zadnjo svetilko, zaklenil vrata in prisluhnil tišini noči. Bilo je to mirno, preprosto življenje, ujeto med hribe in delo. Nihče v tisti sobi, polni toplega dima in pesmi, si ni mogel misliti, da bo le nekaj let kasneje ta svet za vedno izginil. Da bodo ti isti fantje, ki so tisto noč s pesmijo osvajali dekleta, kmalu oblekli sive avstrijske uniforme in odšli na oddaljena bojišča Galicije in Soške fronte,
Grudnova knjiga dolgov pa bo ostala polna imen, ki se nikoli več niso vrnila domov .A tisto jesen, tik pred nevihto zgodovine, sta bila trgovina in gostilna pri Grudnu v Plužnjah še varen pristan domačnosti, topline in človeške bližine.
Ni komentarjev:
Objavite komentar