Hladen, vlažen zrak je dihal iz globine gorskega masiva, ko je zunaj, nad strmimi pobočji nad vasjo Jazne, divjal neusmiljen snežni metež.
V kaverni, vklesani globoko v živo skalo, je tisto noč sredi tridesetih let prejšnjega stoletja sedela skupina italijanskih vojakov. Bili so varuhi rapalske meje, ujeti v svetu betona, železa in nenehnega domotožja.
Na sredini prostora je brlel majhen litoželezni štedilnik. Njegov dim je lenobno iskal pot skozi ozek zračnik, ki je vodil nekje visoko ven, v divjino Cerkljanskega hribovja.
Okoli ognja so sedeli trije možje, ujeti vsak v svoje misli. Kaplar Antonio, doma iz sončne Sicilije, je v rokah stiskal napol prazno skodelico grenke kave. Njegove oči, vajene bleščečega mediteranskega sonca, so se težko privajale na večno temo podzemlja.
"Tu zgoraj je mraz doma doma," je zamrmral in si tesneje ogrnil volneni plašč. "Še skala se zdi, kot da zmrzuje." Nasproti njega je sedel Luigi, mlad fant iz okolice Benetk, ki je z žepnim nožkom rezal kos trdega prepečenca. "Vsaj streha ne pušča, Antonio," je poskušal ostati optimističen, čeprav mu je glas malce zadrhtal. "Včeraj, ko sem bil na straži pri utrdbi, nisem videl niti prsta pred nosom. Če bi kdo prišel čez mejo iz jugoslovanske strani, bi ga prej slišal padati v kakšno grapo, kot pa zagledal. "Tretji vojni, molčeči Giovanni iz Piemonta, je čistil svojo puško. Bil je izkušen gorski vojak, vajen samote, a tudi njega je ta odmaknjena postojanka nad Jaznami navdajala s tesnobo.
Domačini v vasi spodaj so bili tihi in nezaupljivi. Govorili so v jeziku, ki ga vojaki niso razumeli, in ko so Italijani korakali skozi vas, so se zavese na oknih hitro zaprle. Bili so okupatorji v tuji pokrajini, ujeti v lastne utrdbe. "Slišal sem," je tiho začel Luigi in pogledal proti mračnemu hodniku, ki je vodil globlje v hrib, "da so domačini te hribe poznali do zadnjega kamna, še preden smo mi začeli vrtati te luknje. Pravijo, da ponoči okoli kavern krožijo sence. "Antonio se je grenko nasmehnil. "To je samo veter, mali. Veter, ki tuli skozi reže v betonu. Tukaj ni nikogar razen nas, divjih živali in tistih nekaj kmetov, ki komaj preživijo zimo.
"Nenadoma se je iz rovov zaslišal nizek, votel zvok. Ni bil veter. Bil je zvok korakov, ki so odmevali ob betonska tla. Vojaki so v trenutku otrpnili. Giovanni je hitro in neslišno potisnil nabojnik v puško. Antonio je z roko nakazal, naj ugasnejo svetilko. Kaverna je potonila v popolno temo, ostal je le rdeč sij ognjišča.Koraki so se bližali. Bili so težki, a enakomerni. Luigi je zadrževal dih, srce mu je divje utripalo v prsih.
Pred očmi so mu rojile podobe napadov, sabotaž in gorskih zased. Ko se je na robu svetlobe iz rova končno prikazala silhueta, so si vsi trije oddahnili. Bil je njihov narednik, Marco, premočen od taljenja snega na težkem plašču, z obrazom, rdečim od ostrega gorskega zraka. V rokah je nosil leseno škatlo. "Kaj je, ustrašili ste se?" je hripavo dejal narednik in odložil škatlo na leseno mizo. "Pošta je prišla. Zadnja patrulja jo je prinesla iz doline, preden je sneg popolnoma zaprl poti.
"V kaverni se je vzdušje v trenutku spremenilo. Temačna skala ni bila več tako grozeča. Antonio je dobil pismo od matere, dišeče po suhih limonah, ki so jih doma gojili na vrtu. Luigi je prejel risbo svoje mlajše sestre, Giovanni pa kratko, a ljubeznivo sporočilo svoje zaročenke.
Narednik Marco je stopil do strelne lune in pogledal ven. Skozi ozko režo v betonu se je videlo le divjanje belih snežink v temi. Spodaj, nekje v globini, so spale Jazne, ovite v sneg in tišino."To bo dolga zima," je rekel narednik bolj sam sebi, medtem ko so njegovi možje ob soju brleče luči prebirali besede iz daljnega, toplega doma. V tistem trenutku, globoko v kaverni sredi tujih hribov, niso bili več vojaki velikega imperija, ampak le fantje, ki so si želeli, da bi se snežni metež končno polegel in bi se lahko vrnili domov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar