Na božični dan

Mraz je tistega decembra leta 1916 rezal globoko v kosti, a v majhni vasi Lazec, visoko nad Idrijsko kotlino, je bil zrak nenavadno miren.

Bila je tretja zima prve svetovne vojne. Nedaleč stran, ob bližnji Soči, so bobneli topovi, a na sveti večer je narava podarila vasi globok mir in debelo odejo čistega, belega snega.

V majhni, s skriljem kriti kmečki hiši je dišalo po dimu in suhih krhljih. Stara mati Marija je ob krušni peči mesila praznični kruh – poprtnik. Moke je bilo malo, vojna je vzela skoraj vse zaloge, a za ta sveti večer je skrbno varovala pest bele moke, ki jo je prihranila prav za ta dan. Okoli nje sta se drenjala vnuka, osemletni Janez in deklica Malka, ki sta z odprtimi usti opazovala njene spretne prste, ko je iz testa oblikovala kite in majhne ptičke, simbole upanja za prihodnjo letino.

»Bo oče prišel domov za božič?« je tiho vprašala Malka in pogledala mamo Ivanko, ki je ob oljenki popravljala strgana oblačila .Ivanka je za trenutek obstala, oči so se ji zasolzile. Njen mož Franc je bil nekje na galicijski fronti, že mesece od njega niso prejeli nobenega pisma. 

»Pustimo pot upanju« je nežno odgovorila in pogladila hčerko po laseh. »Če bo le mogel, bo našel pot domov. Če ne on, pa bo božični blagoslov našel nas.

«Ko se je zunaj popolnoma stemnilo, je dedek Valentin stopil v hišo z košem drv in velikim tnalom – božičnim panjem, ki so mu rekli čok. Položil ga je na ognjišče. Les je prasketal in iskre so poletele proti dimniku, kar je po starem izročilu pomenilo, da bo pri hiši naslednje leto veliko živine in kruha.

Nato je dedek vzel leseno skledo, vanjo položil žerjavico in posipal dišeče kadilo. Družina se je zbrala v tišini. Stopali so iz prostora v prostor, skozi hišo in v hlev, kjer so prestrašene krave toplo dihale v mrzlo noč. Valentin je z blagoslovljeno vodo pokropil vsak kot, medtem ko so vsi polglasno molili očenaš. Bil je to obred varovanja, prošnja naravi in Bogu, naj ohrani tisto malo, kar jim je še ostalo.

Jaslice pod bogkovim kotom so bile preproste. Janez jih je sam izrezljal iz mehkega lipovega lesa, mah pa sta z Malko nabrala na skalah pod vasjo, preden je zapadel prvi sneg. Figure so bile oglate, a polne ljubezni.

Namesto bogate večerje je bila na mizi repa, topel fižol in težko pričakovani kos poprtnika. Vsak grižljaj je bil dragocen. Ko so pojedli, niso peli veselih, glasnih pesmi. Peli so tiho, skoraj v šepetu, stare cerkvene melodije, ki so se prenašale iz roda v rod. Zvok njihovih glasov se je mešal s prasketanjem ognja .

Okoli polnoči se je družina zavila v težke volnene plašče in rute. Stopili so na sneg, ki je škripal pod njihovimi težkimi usnjenimi čevlji in opankami. Iz vseh hiš v Lazcu so se začele pomikati drobne lučke – vaščani z baklami so se zbirali, da bi skupaj odšli k polnočnici v bližnjo Otaležko cerkev.

Ko so hodili v strnjeni koloni skozi snežne zamete, so se sosedje tiho pozdravljali z roko v roki. V tisti mrzli božični noči leta 1916 v Lazcu ni bilo daril, ni bilo bleščečega okrasja in ne obilja. Bila pa je neizmerna toplina skupnosti, trmasta primorska trpežnost in upanje, da bo mir spet našel pot v njihove hribe in domove.