Bilo je pozno jeseni, ko je brivec in gostilničar Maruškovc – mož ostrega jezika in še ostrejše britve – pred svojo točilnico pod mogočnim Otaležem pometal suho listje.
Nad Cerkljanskim so se valile težke, sive megle, v zraku pa je viselo nekaj veliko bolj napetega kot le bližajoča se nevihta.
Čas med obema vojnama je v te kraje prinesel nemir, ljudje pa so se hitro razdelili: na tiste, ki so hodili v cerkev po politični nasvet, in tiste, ki so v gostilni kovali drugačne načrte.
Maruškovc je bil znan po tem, da v njegovi izbi prostor ni bil namenjen pridigam. "Tukaj se pije, brije in govori po pameti," je večkrat dejal. A tistega večera se je v njegovo gostilno zatekla skupina mož, ki jih je domači kaplan izbral za svoje najzvestejše stebre – lokalni klerikalci. Vstopili so tiho, s klobuki globoko na očeh, pred seboj pa so potiskali Toneta, velikega kmeta z bližnjega hriba, ki je bil znan po svoji trmoglavosti in vplivu na vaščane. Namen klerikalcev je bil jasen: prepričati Maruškovca in njegove redne goste, da je edina prava pot za ohranitev slovenske besede in obrti pod fašističnim pritiskom tista, ki jo narekuje fara.
"Bog daj dober večer, Maruškovc," je dejal predvodnik klerikalcev, stric Janez, medtem ko si je otiral kapljice z obraza. "Klobaso in bokal rdečega nam daj. Pa malo miru, če se da."Maruškovc je s kotičkom očesa ošvrknil zbrano družbo. Vedel je, da s klerikalci ni pametno češenj zobati, a hkrati ni prenesel, da bi mu kdo narekoval, kako naj vodi svojo hišo. "Miru pod Otaležem ni več, Janez," je odvrnil in prednje postavil težak glinen vrč. "Še ptice na vejah že žvrgolijo o vaših shodih." Pogovor se je hitro vnel. Klerikalci so začeli razlagati, kako se morajo vsi obrtniki in kmetje povezati pod okriljem katoliškega društva, saj da je to edini ščit pred tistimi, ki "prinašajo rdeči razkol" ali pa hlapčujejo tujcem. Tone je z mize pobral kozarec in ga trdo postavil nazaj: "Tako je! Kdor ni z nami, je proti nam. Cerkev nas je vedno obdržala pokonci!" V tistem trenutku pa se je iz kota, kjer je v temi sedel stari kovaški pomočnik, zaslišal kratek, sarkastičen smeh. "Obdržala pokonci ali pa vas drži na kolenih?" je navrgel. V gostilni je nastala grobna tišina. Klerikalci so planili pokonci, obrazi so jim pordeli od jeze. Janez je dvignil pest: "Kdor tako govori o veri naših očetov, nima kaj iskati pod Maruškovčevo streho!"
A preden je prišlo do prerivanja, je vmes stopil sam Maruškovc. V roki je držal svojo brivsko britev, ki jo je ravno začel brusiti na usnjenem pasu. Zvok švijk-švijk je v hipu umiril strasti. "Poslušajte me, gospodje," je z mirnim, a ledenim glasom dejal Maruškovc. "Moja britev brije vsako brado enako – naj bo klerikalna, liberalna ali pa tista najbolj beraška. Pod mojo streho se ne boste zmerjali. Če hočete politiko, pojdite gor na hrib, pod milo nebo, pa tam kričite na Otalež. Tukaj pa ste vsi samo ljudje, ki potrebujejo kozarec vina in toplo peč. "Klerikalci so se spogledali. Moč Maruškovčeve besede (in pogled na britev) je zalegla. Tone je počasi prisedel nazaj, stric Janez pa je le globoko zavzdihnil in popil svoj kozarec. Vedeli so, da pod Otaležem ljudje cenijo trdnost in samosvojost bolj kot slepo pokorščino Ko so pozno v noč klerikalci zapustili gostilno in se odpravili v strme, z meglo ovite poti proti svojim domovom, je Maruškovc ugasnil petrolejko. Vedel je, da so prišli z namenom, da si podredijo še zadnji svobodni kot pod goro, a dokler bo on stal za šankom, bo pod Otaležem ostalo prostor za vsakogar – le da bo spoštoval red hiše.
Ni komentarjev:
Objavite komentar