nedelja, 31. maj 2026

Viva la liberta

Sneg pozne jeseni leta 1944 je zgodaj prekril strma pobočja na Cerkljanskem.

V vasi Plužnje, stisnjeni pod gorskimi grebeni, je vladal težak, turoben molk. Vojna je divjala v svoji najgostejši, najbolj nepredvidljivi fazi. 

Nemške patrulje in domobranske zasede so nenehno prečesavale okoliške gozdove, skozi katere so se umikale in prebijale enote 9. korpusa. Med njimi so bili tudi garibaldinci – italijanski partizani, ki so po kapitulaciji Italije našli skupni jezik s slovenskimi borci v boju proti istemu fašističnemu sovražniku.

Med njimi so bili trije, ki jih je usoda tistega novembrskega večera zanesla na rob Pluženj: Marco, stari antifašist iz Trsta, ki je nosil brazgotine še iz predvojnih zaporov; Luigi, mlad študent iz Vidma, polen idealov in pesmi; ter Giovanni, molčeč kmet iz furlanske ravnine, ki je doma pustil ženo in tri otroke. 

Bili so izčrpani, prezebli do kosti in lačni. Njihova brigada se je po hudi nemški ofenzivi razbila na manjše skupine, ki so iskale zavetje in pot nazaj k glavnini."Samo nekaj ur počitka," je zašepetal Marco, ko so skozi snežni metež zagledali obrise osamljene pluženske domačije. 

"Noge me ne nesejo več." Domači gospodar, starejši mož z obrazom izmučenim od trdega gorskega življenja, jih je kljub smrtnemu strahu spustil na senik nad hlevom. Vedel je, kaj tvega – če bi Nemci izvedeli, da skriva partizane, in to povrhu še Italijane, bi vas Plužnje doletela usoda mnogih drugih požganih primorskih vasi. 

A človečnost je bila močnejša od strahu. Prinesel jim je vrč toplega mleka in kos trdega kruha. Zgoraj, v dišečem senu, so trije garibaldinci za trenutek našli mir. Luigi je iz žepa potegnil strgano knjižico z nabožnimi podobicami in pesmimi, Giovanni pa je tiho strmel v strop in premleval, ali bo še kdaj videl domače poljane. Marco je čistil svojo staro puško, z ušesi nenehno obrnjenimi proti zunanjemu svetu.

Svit naslednjega jutra pa je prinesel nesrečo. Iz smeri otaleškega grebena se je nenadoma zaslišalo lajanje psov in grobi nemški ukazi. Prebivalci vasi so prestrašeno pogledovali skozi okna. Nemška kazenska ekspedicija je obkoljevala Plužnje. Nekdo jih je izdal ali pa so sledi v snegu preprosto vodile naravnost do skednja.

"Zunaj so!" je dahnil Giovanni in pograbil orožje. Marco je takoj ocenil situacijo. Če ostanejo ujeti na seniku, bodo Nemci zažgali celotno kmetijo in pobili družino, ki jim je dala zavetje. "Moramo ven," je ukazal z mirnim, a odločnim glasom. "Prebiti se moramo proti gozdu. Tako bodo streljali na naju, družino pa pustili pri miru. "Skočili so skozi zadnja vrata senika naravnost v globok sneg. Luigi je tekel prvi, a mladostna zagnanost ga ni mogla rešiti pred izstrelki . Prvi rafal iz nemške strojne puške ga je zadel ravno v trenutku, ko je hotel preskočiti kamnito ograjo. Padel je brez glasu, njegova rdeča zvezda na kapi pa se je zlila s krvjo v snegu. Giovanni se je obrnil, da bi pomagal tovarišu, kar je bila usodna napaka. Postal je lahka tarča. Krogla ga je zadela v prsi. Padel je na kolena, zrl proti nebu in z zadnjimi močmi zašepetal ime svoje žene, preden se je zgrudil čez Luigijevo telo. Marco, ranjen v ramo, se je uspel prebiti do bližnje grape pod vasjo. Skrit za debelo skalo je z zadnjimi naboji kril umik, ki ga v resnici ni bilo. Ko mu je zmanjkalo streliva, so ga Nemci obkolili. Ni prosil za milost. Dvignil je glavo in z zamolklim, a ponosnim glasom zakričal: "Viva la Liberta!" preden je zadnji strel utišal njegov glas.

Ko je popoldne nemška vojska zapustila Plužnje, je v vasi zavladala grobna tišina. Domačini so previdno stopili iz hiš. Sneg je počasi prekrival tri nepremična telesa na robu gozda. Trije možje, ki niso govorili slovenskega jezika, a so za svobodo teh istih hribov dali tisto najdragocenejše.


Gospodar kmetije in nekateri vaščani so ponoči, naskrivaj pred patruljami, izkopali grob pod krošnjami starih dreves. Brez velikih besed, le s tiho molitvijo in globokim spoštovanjem so pokopali tri padle garibaldince. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar