Pomladno sonce leta 1903 je komaj dobro polizalo sneg s strmih bregov Pluženjske gore, ko je v vasi Plužnje nad Idrijco že vse brbotalo od pričakovanja.
Velika noč je bila tisto leto zgodnja, z njo pa je prišel čas za starodavni, zakoreninjeni običaj, ki je moškim v vasi pognal kri po žilah – streljanje z možnarji.
V hiši pri Kacinovih je bilo tisto soboto še posebej napeto. Stari oče je izpod skednja prinesel tri težke, iz litega železa kovane možnarje, ki so sumljivo spominjali na krajše topovske cevi. Bili so ponos družine, očiščeni rje in loščeni, kot bi morali iti pred cesarsko komisijo na Dunaj.
»Janez, si prinesel smodnik iz Idrije?« je starejši mož z ugaslo pipo v kotičku ust vprašal svojega dvajsetletnega sina. Janez je ponosno prikimal in iz žepa strganega telovnika potegnil platneno vrečko, polno črnega, grobega smodnika. Kupil ga je skrivaj, s prihranki od prodaje lesa, saj so avstrijske oblasti na tovrstno pokanje vedno gledale malce postrani. A tradicija je bila močnejša od vsakega cesarskega odloka.
Če na velikonočno soboto iz Plužnjah ne bi počilo tako, da bi se zatresla okna v sosednjem Otaležu in Lazcu, bi bila to za vas nepopravljiva sramota.
Popoldne se je vaška mladina zbrala na razglednem robu nad vasjo, kjer so imeli odprt pogled na celotno dolino. Možnarje so postavili na trdna lesena podstavka, obrnjena stran od hiš, proti nebu. Delo je zahtevalo izkušene roke.
»Najprej smodnik,« je komandiral stari Kacin. Janez je natančno odmeril črno zrnje v globoko odprtino možnarja. »Zdaj pa ilovica in zamašek! Močno nabij, fant, če hočeš, da bo grmelo! «Janez je s težkim lesenim batom tolkel po zamašku iz suhega lesa in gline. Bolj ko je bil smodnik stisnjen, močnejši in ostrejši je bil pok.
Ko so bili vsi trije možnarji pripravljeni, je med fanti zavladala tišina. Vsi so čakali na znak z župnijske cerkve. Ko je iz sosednjega Otaleža odjeknil prvi večerni zvon, ki je oznanjal vstajenje, je starešina prižgal dolgo leseno palico, na koncu katere je tlela žerjavica. »Pazi!« je zavpil. Janez se je nagnil naprej in s palico prislonil žerjavico k odprtini za vžig na prvem možnarju. Sekundo kasneje je svet eksplodiral BUM! Strahovit, gluh pok je pretresel zemljo pod njihovimi nogami. Iz cevi je bruhnil gost, belo-siv dim, ki je dišal po žveplu. Pritisk zraka je fantom slekel klobuke z glav. Preden se je odmev sploh uspel odbiti od nasprotnih sten hribovja, je starešina že sprožil drugega in Janez tretjega. BUM! BUM! Tri zaporedne detonacije so se zvalile skozi strugo Idrijce.
V vasi spodaj so psi zalajali v en glas, ženske so se križale, otroci pa so z nalezljivim navdušenjem tekli na prosto. Odmev je potoval od hriba do hriba, se odbijal od strmali in se čez nekaj sekund vrnil nazaj v Plužnje kot oddaljeno grmenje. Fanti so si navdušeno sevali roke, si ogledovali črne, osmojene obraze in se smejali na ves glas.
Iz sosednjega hriba se je kmalu oglasil tanjši, ostrejši pok – sosedje v Lazcu so sprejeli izziv in odgovorili s svojim orodjem. »To je bil pravi glas,« je rekel stari Kacin in z roko potrepljal vročo cev možnarja. »Letos bo dobra letina, fantje. Smodnik je pregnal vse zimsko zimzeleno hudičevje iz naših grap. «Ko se je mrak spustil nad hribovito Cerkljansko vas , je vonj po smodniku počasi zamenjal vonj po praznični potici iz domačih peči. Možnarje so fantje odnesli nazaj na varno, v hišah pa so prižgali petrolejke, pripravljeni na praznovanje, ki ga tisto leto nihče v Plužnjah ne bo pozabil.
Ni komentarjev:
Objavite komentar