Strel v prazno

Leta 1936 je bila meja med Kraljevino Italijo in Kraljevino Jugoslavijo zakoličena tik nad idrijskimi in cerkljanskimi hribi. Vasica Jazne ugnezdena na strmem pobočju, je takrat dihala v nenehnem senci fašističnega režima. 

Domačini so se preživljali s trdim delom, preživetje pa si nemalokrat lajšali s tihotapstvom – »kontrabantom«. Čez nevarno mejo so prenašali kavo, sladkor, tobak in svilo, blago, ki je bilo na italijanski strani drago in težko dostopno.

Novembrskega večera je vas prekrila gosta megla. Iz bližnje kaverne sta se po blatni poti proti vasi pomikala dva vojaka Milizia Confinaria – fašistične obmejne straže. Kaplar Antonio, veteran iz južne Italije, ki je sovražil mrzle alpske vetrove, je stopal spredaj. Za njim je hrupno korakal mladi rekrut Giovanni, ki je s puško na rami nenehno drhtel.» Tišje, Giovanni,« je zašepetal Antonio in dvignil roko. »Če nas slišijo, bodo izginili v gozd hitreje kot divjad. Ti hribovci poznajo vsako skalo.«

Vojaka sta prispela do prvih  hiš. Okna so bila temna, v zraku se je čutil napet nemir. Domačini so imeli razvit lasten sistem opozarjanja; že ko so vojaki prestopili vaški rob, je nekje v daljavi zamolklo zalajal pes, kmalu za njim pa je izpod bližnjega hleva priletel preplašen golob. To so bili znaki za tihotapce da je pot nevarna.

Antonio in Giovanni sta zavila na ozko stezo, ki je vodila proti gozdni meji nad vasjo. Nenadoma je Antonio v tleh opazil sveže sledi težkih čevljev, ki so se ugrezale v blato. Smeri sledi so kazale navzgor, proti skritim prehodom. Poleg odtisov je na tleh ležalo nekaj zrn surove kave – nesporen dokaz, da so na pravi poti.

»Pripravi puško,« je ukazal Antonio. Giovannijevo srce je divje utripalo, ko sta pospešila korak v temačen gozd. Sto metrov višje v hribu sta se domačina, Franc in njegov mlajši brat, zvijala pod težo težkih nahrbtnikov iz grobega platna. V njih sta tovorila dragocen tobak in rdečo svilo. Megla, ki je bila njuna zaščitnica, je postajala njun sovražnik, saj sta težje slišala zvoke iz doline. Ko pa je spodaj počila suha veja, je Franc nemudoma zgrabil brata za ramo.» Straža,« je komaj slišno dahnil v domačem narečju. »Zbeži proti grapi, jaz jih bom zvabil vstran.«Franc je namerno stopil na večjo skalo, ki se je z glasnim hrupom skotalila po strmini.» Stoj! Kdo je tam? Altola!« je skozi meglo odjeknil Antoniov glas, ki mu je takoj sledil oster zvok repetiranja puške .Italijanska vojaka sta stekla v smeri hrupa. Giovanni je v paniki sprožil strel v prazno temo. Pok je predramil celo vas, odmev pa se je kotalil med hribi. Franc je izkoristil tiste tri sekunde zmede, odvrgel težak nahrbtnik v gost grmičevje divjih robid in se kot blisk pognal navzdol po strmem, nevarnem melišču, ki ga je poznal do potankosti.

Ko sta Antonio in Giovanni prispela do mesta, kjer je odjeknil hrup, sta našla le prazen gozd in globoke odtise v listju. Giovanni je ves zadihan svetil z ročno svetilko med drevesi, a vidljivost je bila nična. Antonio je stopil korak naprej, se sklonil in izpod grma izvlekel Francov nahrbtnik. Odprl ga je in z roko potipal mehko svilo ter zadišal aromatični tobak .»Prekleti hribovci,« je zamrmral Antonio, a se hkrati globoko v sebi oddahnil, da mu v tisti temi ni bilo treba streljati v človeka. Pogledal je Giovannija, ki je še vedno ves preplašen meril v meglo. »Spusti puško, fant. Za nocoj je konec. Imamo plen, tihotapci pa so že zdavnaj čez hrib.«

Vojaka sta se z nahrbtnikom obrnila in začela dolg, počasen sestop nazaj proti kasarni. Iz temnih oken vaških hiš so ju tiho in nepremično spremljali pogledi domačinov. Franc in brat sta se uro kasneje, premražena, a varna, srečala pri ognjišču domače hiše. Izguba tovora je bolela, a svoboda in življenje sta bila na meji vredna največ.