Leta Gospodovega 1820 je bila pomlad v cerkljanskih hribih pozna, a neusmiljeno lepa. V vasi Lazec, stisnjeni pod strmimi pobočji, je jutranja megla še ležala v dolinah, ko je Marjan trdno zavezal usnjene jermenčke svojih opank. Pred njim je bil dolg, strm dan. Namenjen je s težkim lesenim vozom, ki sta ga vlekla dva čvrsta, potrpežljiva vola, visoko na Cerkljanski Vrh.
Pot, po kateri je moral peljati, ni bil noben gosposki drevored. Bil je kolovoz – ozka, globoko vrezana brazda v hrib, ki so jo skozi stoletja oblikovala kolesa kmečkih vozov in kovala drzna kopita živine. To je bila živa vez med samotnimi kmetijami in svetom spodaj. Marjan je s seboj peljal dragocen tovor: ročno tesane javorove deske ki jih je nameraval zamenjati za nekaj vreč finega žita.
Ko je stopil na kolovoz iz Lazca, so kolesa voza glasno zaškripala. Zemlja je bila od spomladanskega deževja še mehka, zato sta se kolesnici globoko ugrezali v blatno podlago. Volova sta napenjala močne vratove, Marjan pa je s palico v roki hodil ob njiju in jima prigovarjal s tihim, globokim glasom, ki sta ga živali poznali že leta.
Pot se je kmalu začela strmo vzpenjati proti Zaklancu. Ta del kolovoza je bil še posebej težaven. Na desni strani se je dvigoval strm breg, porasel z mahom in starimi bukvami, na levi pa se je odpiral globok prepad, nad katerim so se vile jutranje meglice. Kolovoz je bil tukaj tlakovan z ostrim, živim kamnom, ki so ga kmetje leta dolgo metali s svojih njiv. Vsak udarec lesenega kolesa ob skalo je stresel celoten voz. Marjan je z eno roko držal ročico zavornega mehanizma, pripravljen, da v vsakem trenutku prepreči katastrofo.
Ko so prispeli do Zaklanca, se je svet za trenutek odprl. Nekaj lesenih, s skodlami kritih bajt je samevalo ob poti. Iz dimnikov se je vil redek, moder dim. Stara kmetica, ki je na majhni terasi nad potjo okopavala skromen krompirjev nasad, se je zravnala, si z dlanjo zasenčila oči in pomahala popotniku. V tistih časih je bil vsak vozar na kolovozu dogodek, prinašalec novic iz sosednje doline. Marjan se je za kratek čas ustavil pri vaškem koritu, da sta si volova odpočila in odžejala s hladno gorsko vodo. "Bog daj, Marjan!" je zaklicala ženska z vrha brega. "Je pot gori čista?" "Blato je, mati, blato in kamenje!" je odzdravil Marjan in si z rokavom obrisal potno čelo. "A bomo zlezli! "Nič ni bilo podarjeno.
Zadnji del poti, ki je peljal iz Zaklanca proti Cerkljanskemu Vrhu, je bil najdaljši in najbolj samotni del potovanja. Kolovoz se je tu spremenil v pravo gorsko stezo, ujeto med kamnite škarpe, ki so varovale pot pred plazovi. Sonce je medtem že prebilo oblake in začelo neusmiljeno pripekati v strmo reber. Vonj po vlažni zemlji, smrekovi smoli in potu živali je napolnil zrak .Voz je na enem izmed ostrih ovinkov nevarno nagnilo. Kolo je zadelo ob skrito korenino starega hrasta. Marjan je hitro podstavil težko leseno kado pod zadnje kolo in z vso močjo potisnil voz s hrbtom. Volova sta začutila gospodarjevo stisko; z zadnjimi močmi sta kopala s parklji v strmo podlago, dokler voz ni zdrsel nazaj na varno ravnino kolovoza.
Ko so končno dosegli prve travnike Cerkljanskega Vrha, se je pred Matijo odprl veličasten razgled. Hribi okoli so se svetili v popoldanskem soncu, v daljavi pa so se belili vršaci. Tukaj, visoko nad svetom, je bil zrak čistejši, veter pa hladnejši.
Marjan je ustavil voz pred mogočno domačijo, kjer so ga že pričakovali. Ko je stopil z voza, so njegove noge čutile vsak kamen in vsako jamo starega kolovoza. Ta pot ni bila le pot med dvema krajema; bila je trmasti dokaz človeške volje, ki si je z vsakim kolesljem in vsakim korakom podrejala divji gorski svet.
Ni komentarjev:
Objavite komentar