Župnik Pilat in utrip medvojnega življenja v Otaležu
Partizansko gibanje je med drugo svetovno vojno močno razgibalo življenje v otaleških vaseh. Še pred razpadom in kapitulacijo fašistične Italije je podstrešje zvonika cerkve sv. Katarine postalo skrivno skladišče upornikov. To je pomenilo izjemno nevarnost za domačega župnika Antona Pilata. Kljub tveganju je gospod Pilat na različne načine odkrito izkazoval simpatije do partizanov, saj jih je prepoznaval kot legitimno slovensko narodno vojsko.
Ko je Cerkljansko postalo osvobojeno ozemlje, so domačini v Otaležu in sosednjih vaseh zaživeli v posebnih družbenih razmerah. Vsakdan je potekal v nenehni nevarnosti pred vdori nemške vojske in njenih zaveznikov iz bližnje Idrije. Ljudje so trepetali pred okupatorskimi ofenzivami, ki so jim Italijani pravili rastrellamento, med domačini pa se je zanje že uveljavil izraz hajka. Kljub vojni psihozi sta v kraju vzporedno tekla dva svetova: nemoteno je delovala slovenska partizanska šola, hkrati pa je pod Pilatovim vodstvom redno in neovirano potekalo cerkveno življenje.
Prehajanje meje in narodna zavest
K verskemu pouku v Otalež je takrat prihajalo celo nekaj otrok z osliške oziroma »one« strani nekdanje jugoslovansko-italijanske meje. Ta je pod nemško okupacijo postala meja med zasedenim ozemljem in nemškim rajhom. Ker so Nemci z osliške strani pregnali slovenskega duhovnika, so otroci obiskovali verouk v Otaležu, pri čemer so morali prečkati pred kratkim razminirano obmejno območje.
Splošna zavzetost lokalnega prebivalstva za narodnoosvobodilni boj (NOB) pa je v tistem obdobju doživela hud udarec. Med ljudmi je močno odjeknil nasilen poboj petnajstih talcev na Lajšah, med katerimi sta bila tudi oba cerkljanska kaplana, Lado Piščanc in Ludvik Sluga.
Župnišče kot prosvetno in kulturno žarišče
V teh kriznih časih Pilatovo župnišče ni delovalo le kot versko središče, temveč se je pod župnikovim okriljem prelevilo v pravo kulturno žarišče. Župnika so redno obiskovali posamezni partizanski komandanti in voditelji. V župnišču je takrat stanovala tudi župnikova sestra Ivanka Pilat, mlada učiteljica, ki je po požigu Štanjela na Krasu našla zatočišče pri bratu. Ivanka je prevzela vodenje partizanske šole v Otaležu. Takoj po kapitulaciji Italije je v vasi krajši čas poučeval tudi tedanji bogoslovec Janez Filipič, medtem ko je na Travniku otroke poučevala domačinka Ivanka Razpet, ki je pred tem končala gospodinjski tečaj pri slovenskih šolskih sestrah v Tomaju.
Kulturno in gledališko dejavnost je vodil župnikov brat Joahim Pilat, po poklicu čevljar, ki so ga domačini klicali Johan. Zaradi delne invalidnosti ni bil vpoklican v vojsko, zato je ves svoj čas posvečal režiji gledaliških iger — čeprav izraza »režiser« takrat med ljudmi še niso poznali. Pri organizaciji so mu pomagali cerkveni organist in pevovodja Mohor Pavšič, Jernej Lapanja ter drugi domačini, ki so imeli bogate izkušnje z društvenim prosvetnim življenjem na Primorskem še iz obdobja pred fašističnim zatrtjem.
Gledališke igre, mitingi in iznajdljivost na odru
Kulturne prireditve, ki so jim domačini pravili preprosto »igre« ali »mitingi«, so organizirali zelo pogosto. Odvijale so se v Ambrožičevem Salonu ali v gostilni Pri Jerebu. Kulturni spored je poleg dramskih vložkov obvezno vključeval tudi politični nagovor partizanskega komisarja v uniformi.
Izjemno lepe prireditve so pripravljali v Plužnjah, kjer so oder uredili v gospodarskem poslopju pri Grudnu ali pri Maruškovcu. Oder so opremili s poslikanimi kulisami in ga okrasili s svežimi smrekovimi vejami. Pred začetkom predstave je učenec učiteljišča Maks Pagon občinstvu vedno natančno razložil vsebino igre, za glasbeno spremljavo na harmoniki pa je skrbel domači muzikant Valovnčer, ki se ga je po vojni oprijel vzdevek Veseličk.
Ker v vasi zaradi vojne skoraj ni bilo mladih moških — izjema je bilo le nekaj partizanov, večinoma iz Vojkove brigade ali iz italijanske garibaldinske brigade (furlanskih partizanov), ki je nekaj dni počivala v Plužnjah —, so morala dekleta prevzeti tudi moške vloge. Pri plesu so si dekleta pomagala tako, da so plesala med seboj ali pa so za soplesalce izbirala nerodne, sramežljive in nedorasle dečke.
Stoletnica Simona Gregorčiča
Posebno poglavje v medvojnem kulturnem življenju je predstavljala proslava stoletnice rojstva pesnika Simona Gregorčiča. Partizansko šolstvo in kulturniki so na Cerkljanskem organizirali kar dvanajst Gregorčičevih proslav, med katerimi je bila največja v Cerknem.
Tudi otaleška proslava je bila pripravljena na izjemno visoki ravni. Program je združeval zborovsko petje, nastope deklamatorjev, ki so besedila spremljali z izrazitimi kretnjami, ter statično gledališko formo, imenovano »živa slika«. Na sporedu je bila tudi otroška igrica Mala pevka, v kateri je avtor teh spominov dobil vlogo pastirčka. Lik bi moral v določenem prizoru samostojno zapeti. Ker avtor petja ni obvladal, še manj pa mu je bilo po godu, so organizatorji zagato rešili iznajdljivo: pesem je zapela sošolka, ki je stala skrita za kulisami, igralec na odru pa je le ritmično odpiral usta.
Nemško maščevanje in diplomatska spretnost gospoda Pilata
Proti koncu vojne so Nemci v vasi požgali nekaj hiš, resne grožnje pa so naslovili tudi na župnika Pilata. Slednji se je najhujšemu izognil predvsem po zaslugi odličnega znanja nemškega jezika, ki se ga je temeljito priučil med šolanjem v Škofovih zavodih. S svojim suverenim, dostojanstvenim in prepričljivim nastopom je pri nemškem poveljstvu dosegel, da vojska ni požgala župnijske cerkve in preostalih stanovanjskih hiš, obenem pa je izposloval izpustitev več zajetih domačih moških.
Msgr. Janez Filipič, rojak iz Lazca v otaleški župniji, je v svoji monografiji Otalež (1996) v poglavju o domačih duhovnikih o Antonu Pilatu zapisal naslednje pričevanje:
»V Otaležu je preživel težka leta druge svetovne vojne in veri nenaklonjen čas po njej. Osebno je bil skromen, pomagal pa je faranom zlasti ob napadu Nemcev, ker je obvladal njihov jezik.«
Kljub župnikovi diplomatski spretnosti so spopadi z nemškimi silami v okolici zahtevali številne žrtve med borci in civilisti. Gospod Pilat je vsakega padlega vedno spoštljivo, krščansko in z vsemi častmi pokopal na domačem pokopališču. Teh pogrebov so se redno udeleževali vsi njegovi veroučenci, ki pa so takrat na pogrebe že prihajali organizirano kot pionirji. Župnik je skozi celotno vojno skrbno beležil in varoval osebne podatke ter identiteto padlih, s čimer je v povojnih letih mnoge svojce rešil mučnega in negotovega poizvedovanja o usodi njihovih bližnjih.
Človek, ki je prerasel svoj priimek
Župnik Anton Pilat je s svojim priimkom med ljudmi nemalokrat vzbujal takojšnjo asociacijo na svetopisemskega Poncija Pilata. Vendar pa mu ta zgodovinska figura ni bila podobna niti po vlogi, ki jo je odigral v življenju svojih faranov, niti po svojem osebnem značaju. V Otaležu je preživel polnih šestindvajset let svojega duhovniškega delovanja. V tem dolgem obdobju je pošteno, predano in z globoko človeško toplino služil zaupani mu fari.
Čeprav moji rojaki v večini niso veljali za vzorne ali pretirano zgledne vernike, saj gospodu niso zmeraj vračali tistega, kar jim je sam v drugačni, nematerialni obliki tako bogato naklanjal, je Pilat ostajal neomajen. Cerkvena bera je bila posledično precej skromna. V časih vsesplošnega pomanjkanja pa se je pokazala njegova prava krščanska narava: ko so mu zvestejši farani namenili kakšne posebne priboljške, namenjene izključno njemu, jih je dobrohotno in brez pomisleka razdelil med tiste sovaščane, ki so bili še bolj potrebni pomoči kot on sam. Svojim vernikom in neverujočim je bil nenehno na uslugo, pri čemer je spretno unovčeval svoje široko, mnogovrstno znanje in nesporno uradno avtoriteto.
Reševanje življenj v primežu vojnega brezvladja
Posebno poglavje njegovega delovanja se je izpisalo v dramatičnem obdobju vojnega brezvladja med letoma 1943 in 1945. Na tem območju je tedaj nastalo tako imenovano »osvobojeno ozemlje«, kjer je delovala partizanska oblast v obliki narodnoosvobodilnih odborov (NOO). Te civilne strukture niso priznavale niti begunska kraljeva vlada niti nove okupatorske sile.
V teh nevarnih razmerah je župnik Pilat ljudem pogumno izstavljal uradna potrdila o družinskem stanju. Ta potrdila so bila za domačine ključnega pomena. V kombinaciji s partizansko prepustnico – ki pa jo je moral posameznik izjemno dobro skriti pred Nemci, domobranci ali t. i. »republikini«, ki so z mogočnih železniških viaduktov iz leta 1906 stražili strateške točke na Bači pri Modreju – so domačinom odpirala vrata v svet. S temi dokumenti so se namreč lahko odpravili v Gorico. Tam je v Morellijevi ulici deloval poseben urad za »partizanske« občine goriške pokrajine, kjer so ljudje na podlagi Pilatovih potrdil lahko dvignili prepotrebne živilske nakaznice oziroma carte annonarie, ki so mnogim družinam dobesedno rešile življenje pred lakoto.
Tajno delovanje in duhovniški socializem
Anton Pilat je premogel izjemen, globoko zakoreninjen človeško-socialni čut in je v svojem delovanju zavestno ter brezkompromisno sledil Kristusovemu zgledu. Lahko bi rekli, da je bil socialist po srcu. Vendar tega socializma nikoli ni politično oznanjal s prižnice, temveč ga je z vsakodnevnimi dejanji preprosto in potiho živel v svojem osebnem življenju.
Ves čas italijanske zasedbe in med vojno se je junaško držal na strani svojega zatiranega naroda. V spominu starejših rodov Otaležanov je ostal zapisan kot pristen ljudski duhovnik trdnega, a hkrati nekoliko svojskega, samosvojega značaja. Čeprav je bil zvesto povezan s cerkvenimi pravili in jih je dosledno spoštoval, ga je odlikoval odprt, reformni in razvidno demokratični duh. Izkazoval je veliko širokosrčnost do neverujočih ali versko šibkih sovaščanov; nikomur, ki je živel v skupnosti, ni odklanjal krščanskega pogreba, razen v povsem nesprejemljivih in skrajnih primerih.
Po koncu vojne, ko so se mnogi glasno hvalili s svojimi zaslugami in s tem, kaj vse so žrtvovali za »narod«, pa se je župnik Pilat upravičeno počutil nekoliko zagrenjenega, saj so bila njegova tiha, a ključna dejanja s strani nove oblasti spregledana.
Ni komentarjev:
Objavite komentar