Goriški mučeniki

 Pričevanje o pozabljeni lakoti in prihodu novega suženjstva na Primorskem (zima 1918)

Uredniški uvod
V pozni jeseni leta 1918, ko so v Ljubljani proslavljali konec prve svetovne vojne in rojstvo nove jugoslovanske države, se je na Primorskem začenjala tiha, a neizprosna tragedija. Spodnje poglavje prinaša zgodovinsko rekonstrukcijo, utemeljeno na avtentičnem javnem pismu zavednega slovenskega učitelja Srečka Faganela z Idrijsko-Cerkljanskega (podpisanega s psevdonimom »Otaležan«). Zaradi stroge italijanske vojaške cenzure je moral avtor svoj krik na pomoč naskrivaj pretihotapiti čez hribe v svobodno Poljansko dolino. To je dokumentirani zapis o njihovem boju za golo preživetje in narodni obstoj.

Vir: Učiteljski tovariš 29.11.1918, številka 27

Senca, ki jo je prezrla cesarska pisarna

V vasi Otalež, stisnjeni na strmem pobočju visoko nad divjo strugo reke Idrijce, je byl mraz tistega leta zgodnji in neusmiljen. Šolska učilnica je bila prazna, v peči ni gorelo. Učitelj je sedel za masivno leseno katedro, z rokami, rdečimi od ozeblin, in opazoval prazno denarnico. Pred njim je ležala uradna pošta z Dunaja, katere vsebina je vsebovala več grenkobe kot vsa vojna leta skupaj.

Štiri dolga leta svetovne morije so izpraznila shrambe. Avstrijska krona je izgubila vrednost, cene hrane so zrasle v nebo. Učitelji po celotni Avstro-Ogrski so preživeli le zato, ker jim je cesarska vlada izplačevala t. i. draginjske doklade – nujne finančne dodatke za kritje osnovnih življenjskih stroškov. Dobili so jih na Štajerskem, dobili so jih na Kranjskem; koroški in češki stanovski kolegi so prejemali polne zneske.

Le goriško učiteljstvo, tisto, ki je spadalo pod goriški deželni odbor, je ostalo izpuščeno. Ko so obupani in stradajoči primorski šolniki končno predramili birokrate v prestolnici, so prejeli uradni odgovor, ki je zvenel ko brezsramna klofuta: »Pomotoma so vas prezrli!«

Medtem ko so drugi prejemali celotne dodatke, so goriški učitelji dobesedno stradali. Po krajih so se širile govorice, da je denar dejansko že pol leta ležal na uradu v Gorici, a ga nihče ni razdelil med ljudi. Lakota, ki so jo trpeli, ni bila posledica vsesplošnega pomanjkanja, temveč hladne, brezbrižne birokracije, ki je slovenske izobražence na obrobju imperija obsodila na životarjenje.

Trideseti oktober in lažno upanje

Nato je prišel zgodovinski 30. oktober 1918. Preko gorskih grebenov se je kot blisk razširila vest: Habsburškega cesarstva ni več! V Ljubljani je razglašena svoboda, ustanovljena je Država Slovencev, Hrvatov in Srbov!

Ljudje so jokali od sreče. Učitelj je tistega dne stopil pred cerkev in skupaj z vaščani zapel domoljubno pesem. Zdelo se je, da je konec krivic in da bo nova slovenska oblast v Ljubljani takoj poskrbela za svoje zavedne prosvetne delavce, ki so skozi celotno vojno v nemogočih razmerah ohranjali slovensko besedo in narodno zavest.

Vendar je ta zlata svoboda na okupiranem obrobju trajala natanko štirinajst dni.

Prihod lahov in novo suženjstvo

Sredi novembra, med 10. in 15. dnem meseca, ko je naravo prekrila gosta predzimsko megla, je tišino v dolini pretrgal kovinski zvok vojaških škornjev. Iz smeri Gorice so pridirjale italijanske čete. Skladno s tajnim Londonskim sporazumom iz leta 1915 si je Kraljevina Italija začela prilaščati celotno slovensko Primorsko.

Zasedba je bila hipna in brutalna. Šolska vrata so bila zaklenjena s težkimi vojaškimi ključavnicami. Italijanski častniki so vkorakali v šole in jih spremenili v vojašnice, skladišča ali konjušnice. Pouk je bil nemudoma prekinjen.

Učitelj je skozi okno svoje skromne izbe opazoval, kako tuji vojak na šolskem dvorišču kuri ogenj z lesenimi tablami, na katere so slovenski otroci še pred kratkim pisali prve besede. Vedel je, kaj sledi: če bodo šole ponovno odprli, slovenska beseda v njih ne bo več zaželena. Pouk se bo moral odvijati izključno v italijanščini.

Med učitelji je zavladal strah pred najhujšim. Pojavile so se prve vesti o aretacijah zavednih Slovencev. Šepetalo se je o strašni usodi – da neupogljive učitelje in duhovnike, ki ne želijo sodelovati z novimi okupacijskimi oblastmi, vklenijo in z živinskimi vagoni odpeljejo v izgnanstvo, na vroč in tuji jug Italije, v Kalabrijo.

Krik čez greben v Poljansko dolino

Pošta ni delovala. Primorska je bila odrezana od preostalega slovenskega sveta z nevidnim, a neprepustnim zidom vojaške cenzure. Napisati resnico na papir in jo oddati na lokalni pošti je pomenilo tvegati zapor ali takojšen izgon.

Zato je učitelj neke noči sedel ob petrolejki in zlil svojo bolečino na papir. Njegove vrstice so bile krik na pomoč v imenu vseh trpečih kolegov: »Ali nismo mučeniki v pravem pomenu besede? Koliko časa bosta trajala to telesno trpljenje in duševne muke?«

Ko je pismo dokončal, ga ni upal oddati nikomur v vasi. Skril ga je pod plašč in se peš odpravil na nevarno pot čez strme, zasnežene hribe Idrijsko-Cerkljanskega. Izogibajoč se italijanskim vojaškim patruljam je prehodil kilometre, dokler ni prečkal improvizirane razmejitvene črte in stopil v varno zavetje svobodne Poljanske doline, ki je bila pod nadzorom jugoslovanskih oblasti.

Tam, v varni slovenski javnosti, je pismo končno oddal na pošto. Naslovljeno je bilo v Ljubljano, naravnost na mizo dr. Karla Verstovška, poverjenika za uk in bogočastje. To je bil poziv novi vladi, naj stori vse, da reši gmotni položaj pozabljenih učiteljev.

Epilog: Zamrlo hrepenenje

Ko se je »Otaležan« vračal nazaj v svojo mrzlo šolsko sobo na okupiranem ozemlju, je v njegovem srcu tlelo še zadnje, utopično upanje. Verjel je, da bodo od nekod z vzhoda prišli bratje Srbi, zmagoviti vojaki s solunske fronte, pregnali italijanske čete in Primorski prinesli obljubljeno »zlato svobodo«.

Zgodovina je bila neizprosna. Srbska vojska se je morala ustaviti na dogovorjeni razmejitveni črti, velike sile pa so z Rapalsko pogodbo leta 1920 Primorsko uradno dodelile Italiji. Goriški učitelji – ti resnični narodni mučeniki – so ostali ujeti v primežu rastočega fašizma. Izgubili so službe, bili preganjani, mnogi pa prisiljeni v beg v matično domovino.

A njihova pisma, kot je to pretihotapljeno pričevanje, so ostala kot večni spomenik času, ko je bila pravica poteptana, slovenska trma in ljubezen do maternega jezika pa sta se izkazali za močnejši od cesarstev in okupatorjev.

---

Zgodovinski komentar in strokovne opombe

1. Identiteta avtorja (»Otaležan«): Avtor pisma se je podpisal s psevdonimom, izpeljanim iz imena vasi Otalež (današnja občina Cerkno). Uporaba anonimnosti in psevdonimov je bila v tistem obdobju ključna za preživetje intelektualcev na zasedbenem območju, saj so italijanske oblasti ostro kaznovale vsakršno kritiko režima ali stike z Ljubljano.
2. Draginjske doklade: Finančni mehanizem, ki ga je avstrijska vlada uvedla med prvo svetovno vojno kot odziv na hiperinflacijo in popoln zlom trga osnovnih dobrin. Dejstvo, da je goriško učiteljstvo ostalo brez teh sredstev, priča o popolnem administrativnem kaosu ob razpadu monarhije.
3. Dr. Karl Verstovšek (1871–1959): Pomemben slovenski jezikoslovec in politik. V Narodni vladi SHS v Ljubljani (1918–1919) je vodil poverjeništvo za uk in bogočastje (šolsko ministrstvo). Bil je eden ključnih akterjev pri ustanavljanju slovenske univerze in zaščiti slovenskih učiteljev, ki so pribežali z okupirane Primorske.
4. Konfinacija v Kalabrijo: Italijanska vojaška uprava (kasneje pa fašistični režim) je sistematično odstranjevala slovensko elito. Učitelji in duhovniki so veljali za stebre narodne zavesti. Zato so jih brez sodnih postopkov internirali v taborišča ali odročne vasi na jugu Italije (Sardinija, Kalabrija), da bi s tem obglavili slovensko skupnost na Primorskem.

---