Zgodba o poštenju, vojnem čakanju in prazni čevljarski delavnici
V dneh, ko se je prva svetovna vojna prevešala v svoje zadnje, najbolj izčrpavajoče mesece, je slovensko podeželje utripalo v ritmu pomanjkanja, strahu in žalostnih novic z bojišč. Triindvajsetega aprila leta 1918 pa je v hribovski vasici Jazne nad Otaležem utihnilo kladivo, ki je več kot pol stoletja dajalo takt tamkajšnjemu življenju. V 75. letu starosti se je poslovil Luka Bogataj – daleč naokoli znani čevljarski mojster, človek trdne vere in globoke poštenosti.
Njegova osmrtnica v tedniku Domoljub, objavljena 25. aprila 1918 pod številko 17, je bila kratka, a je med vrsticami skrivala celotno dramo tistega zgodovinskega trenutka: »Edini sin se bojuje na Laškem.«
To je zgodba o očetu, ki je ustvaril svet iz usnja in poštenja, in o sinu, ki je ta svet branil daleč stran, v blatu italijanskega bojišča.
Šest desetletij na čevljarskem stolu
Luka Bogataj ni bil navaden obrtnik. Čevljarsko obrt je neprekinjeno opravljal nad šestdeset let. Na nizki stol je sedel še kot golobradi fant, v obdobjih, ko so ljudje v teh gorskih krajih večinoma hodili bosi ali v preprostih coklah, usnjeni čevlji pa so pomenili največje premoženje. Skozi njegove roke so šle generacije stopal: krstni čeveljci za novorojenčke, trpežni okovani čevlji za hribovske kmete in praznični škornji, v katerih so fantje zahajali na vas.
Njegova delavnica v Jaznah je dišala po strojnem usnju, smoli, vosku in kmečki peči. Glas o njegovi natančnosti se je širil daleč čez meje Otaleža in Cerkljanske. K Luki se ni hodilo le po obutev, ampak po nasvet. Veljal je za moža »katoliškega mišljenja« – kar takrat ni pomenilo le verske pripadnosti, temveč predvsem neupogljivo moralno držo. Bil je poštenjak stare kove. Če hribovski kmet ob slabi letini ni imel s čim plačati novih podplatov, mu je Luka čevlje popravil na besedo ali v zameno za koš pridelka. Dobro je vedel, kaj pomeni revščina pod strmimi tnali Cerkljanskega hribovja.
Okno v svet pod svetlobo petrolejke
Za svoja leta je bil Luka nenavadno bister in razgledan mož. Bil je dolgoleten, zvest naročnik Domoljuba. V obdobju, ko je bila nepismenost na podeželju še visoka, časopis pa draga dobrina, je bila njegova hiša ob večerih pravo vaško središče.
Naročeni izvodi takrat seveda niso prihajali v hišne nabiralnike na gorskih kmetijah. Pot do njih je vodila skozi središče župnije. V Otaležu je že stal uradni poštni nabiralnik, kjer je zvestega bralca Luko vsak teden čakal nov izvod tednika. Ko je nekdo od domačih ali sosedov prinesel sveži časopis iz Otaleža gor v Jazne, so se v čevljarski delavnici zbrali vaščani. Luka je pod medlo svetlobo petrolejke nadel očala in z resnim glasom prebiral novice iz Ljubljane, Dunaja in oddaljenih svetovnih prestolnic. Skozi njegove ustnice so domačini poslušali o političnih premikih pa tudi o grozotah vojne, ki je leta 1915 s soško fronto pljusknila neposredno v bližino njihovih domačij.
Kruta zima in samota v senci svetovnega spopada
Zadnje leto Lukovega življenja je bilo izjemno težko. Vojna je izpraznila hleve, pobrala žito in, kar je bilo najhuje, odvedla fante. Tudi Lukovega edinega sina, ki naj bi dedoval čevljarsko orodje, znanje in družinsko tradicijo, so vpoklicali v avstro-ogrsko vojsko.
Piko na i vsesplošnemu pomanjkanju je postavila zima 1917/1918, ki se je v zgodovino zapisala kot ena najbolj krutih, mrzlih in dolgih. Visoki hribi Cerkljanske so bili več mesecev odrezani od sveta pod debelo odejo snega in v primežu hudega mraza. Drva so pošla hitreje kot običajno, hrane je bilo zaradi vojnih rekvizicij komaj za preživetje, pomanjkanje usnja pa je povsem ohromilo delo. V tistih ledenih mesecih je v Lukovi delavnici, kjer sta nekoč udarjala dva para rok, vlada težka tišina. Stari mojster je grel premrle prste ob peči in poslušal tuljenje burje, njegove misli pa so romale k sinu. Vedel je, da so razmere v blatnih in zaledenelih strelskih jarkih na fronti še neprimerljivo hujše.
Ko se je sneg končno začel taliti in je nastopila pomlad leta 1918, so se na italijanskem bojišču ob reki Piavi pripravljali zadnji siloviti spopadi. Izčrpanemu staremu mojstru pa je takrat začelo pešati srce. Luka je vsak dan zrl skozi okno na pot, ki se vije v dolino, v upanju, da bo zagledal znano postavo v sivi vojaški suknji.
Ko je začutil, da se mu izteka čas, je v rokah stiskal rožni venec in svoj ljubljeni časopis. Umrl je sam, obdan z molitvijo bližnjih, a brez sinovega stiska roke. Njegove oči so se zaprle v veri, da bo sin preživel morijo na tujem in se vrnil domov, da prevzame hišo ter obrt.
Spomin, vklesan v tiskarsko barvo
Zapis v Domoljubu iz aprila 1918 je bil več kot le suhoparna lokalna novica. Bil je poklon tihemu junaku slovenskega podeželja, ki je s svojim poštenim delom obul stotine ljudi, in hkrati opomnik na tisoče slovenskih očetov, ki so umirali sami, medtem ko so njihovi sinovi krvaveli na bojiščih.
Luka Bogataj iz Jazen je odšel tiho, a spomin nanj, ujet v stoletni časopisni papir, ostaja živ pričevalec o trdoživosti, veri in poštenju slovenskega človeka v primežu svetovne zgodovine.
Ni komentarjev:
Objavite komentar