Tomaž Bašelj (Thomas Bashel)
(1843–1877)
Tomaž Bašelj je bil slovenski rimskokatoliški duhovnik, ki je v drugi polovici 19. stoletja deloval med slovanskimi verniki v Istri.
Življenjepisni podatki
- Rojstvo: 19. november 1843, Jazne
- Duhovniško posvečenje: 11. september 1870.
- Smrt: 16. februar 1877, Marčana, Istra.
Skrita zibelka v gorskih grapah (1843–1859)
Devetnajstega novembra 1843 so bile Jazne, razmetane po strmih pobočjih nad reko Idrijco, že vklenjene v zgodnji zimski mraz. V skromni kmečki hiši na naslovu Jazne 100, zgrajeni iz lesa in kamna, je tistega dne zajokal novorojenček. Starša, trdna hribovska kmeta Matevž Bašelj in Mica Bizjak, sta ga krstila za Tomaža. Priimek Bašelj je bil na tem koncu cerkljanskega hribovja globoko ukoreninjen; označeval je ljudi, vajene strmine, težkega dela in nenehnega boja z naravo. V hiši je vladal živahen, a preizkušenj poln vsakdan. Rodilo se je namreč sedem otrok, mali Tomaž pa je bil najmlajši med njimi in je odraščal ob šestih starejših bratih.
Tomaževo otroštvo je narekoval neusmiljen ritem samooskrbnega kmetijstva. Kot fantič je bos tekal po strmih košenicah, pasel skromno živino in pomagal pri spravilu lesa iz globokih grap. Življenje v Jaznah je bilo izolirano; edino okno v svet je predstavljala župnija Otalež s cerkvijo sv. Katarine. Tam so se kmetje ob nedeljah srečevali, tam je odzvanjala slovenska beseda in tam je mali Tomaž prvič začutil privlačnost knjig ter duhovnega sveta.
V tistem obdobju je bila nepismenost na podeželju splošna. Ko je lokalni župnik opazil, da si Tomaž izjemno hitro zapomni svetopisemske zgodbe in latinske molitve, je stopil do očeta Matevža. Šolanje najmlajšega kmečkega fanta je za družino pomenilo izgubo prepotrebnih delovnih rok na kmetiji in ogromen finančni zalogaj, sploh v tako številčni družini. Vendar je bila želja, da bi sin postal gospod, največji možni ponos za celo rodbino. Z nekaj privarčevanimi krajcarji in podporo Cerkve je Tomaž zapustil rodne grape.
Izolacija in preizkušnja v cesarski Gorici (1859–1870)
Pot v šolo je mladega fanta odpeljala v Gorico, ki je bila takrat bleščeče, večjezično upravno in versko središče avstrijskega Primorja. Za fanta iz odmaknjenih Jazen je bil prehod v mesto kulturni šok. V goriškem semenišču je vladala stroga, skoraj vojaška disciplina. Pouk je potekal v latinščini in nemščini, dijaki pa so morali kazati popolno pokornost.
Tomaž je bil v Gorici razpet med dvema svetovoma. Okoli njega so bili sinovi premožnih meščanov, sam pa je ostajal preprost hribovec, ki je domovino nosil v srcu. V tistih letih so slovenski semeniščniki v Gorici pod vplivom narodnega prebujenja začeli vedno bolj ceniti svojo materno besedo. Tomaž je cele noči preživel ob študiju teologije, cerkvenega prava in jezikov. Čeprav so bili pogoji bivanja v semenišču hladni, slaba hrana pa je načela zdravje marsikaterega študenta, je njegova cerkljanska trma zmagala.
Dan ponosa pod otaleškimi zvonovi (september 1870)
Enajstega septembra 1870 je Tomaž Bašelj končno dosegel cilj – prejel je duhovniško posvečenje. Ko se je tisti teden vrnil v rodni Otalež, da bi obhajal novo mašo, je bila celotna dolina na nogah. Za hribovsko vas je bila nova maša dogodek desetletja. Ženske so mesece prej pekle kruh in potice, moški so čistili poti, cerkev sv. Katarine pa je bila okrašena z zimzelenim gorskim cvetjem.
Ko je Tomaž v slavnostni obleki stopil pred oltar in z nagnjeno glavo podeljeval novo mašni blagoslov svojim ponosnim staršem in bratom, so marsikomu pritekle solze. Njegove roke niso bile več hrapave od kmečkega orodja, temveč maziljene za višjo službo. Vendar se je praznovanje hitro prevesilo v slovo. Škofijski urad v Gorici je imel z mladim duhovnikom posebne načrte. Zaradi kritičnega pomanjkanja slovanskih duhovnikov v južnih delih cesarstva je prejel ukaz za premestitev v Istro, natančneje v župnijo Marčana.
Misijon med rdečo prstjo in oljkami (1870–1876)
Ko je jeseni leta 1870 Tomaž prispel v Marčano, se mu je zdelo, da je stopil na drug planet. Zelene, gozdnate gorske strmine Cerkljanskega so zamenjali žgoče sonce, kamniti kažuni, nizko grmičevje in suha, rdeča istrska prst. Marčana je bila takrat ruralna, globoko verna, a revna župnija, ki je administrativno spadala pod tržaško-koprsko škofijo.
Mladi slovenski kaplan se je moral hitro prilagoditi lokalnemu življenju. Prebivalstvo je govorilo specifično hrvaško narečje, prepleteno z italijanskimi izrazi. Ker je bila slovenščina Tomažev materni jezik, je hitro premagal jezikovno bariero. Za preproste Istrane je bil pravi blagoslov. Pred njim so imeli duhovnike, ki so z njimi govorili le v hladni latinščini ali italijanščini, Tomaž pa jim je pridigal in jih spovedoval v jeziku, ki so ga razumeli.
Njegov vsakdan je bil izjemno naporen. Kot župnijski upravitelj in kaplan pod imenom Thomas Bashel je vodil uradne matične knjige, krščeval, poročal in pokopaval. Župnija je bila teritorialno velika, poti pa slabe in kamnite. Tomaž je peš ali na oslu potoval od ene osamljene kmetije do druge. Bil je več kot le duhovnik – postal je svetovalec kmetom, tolažnik ob slabih letinah in edini izobraženec v vasi, ki je znal pisati uradna pisma avstrijskim oblastem.
Zgodnji mrk pod istrskim nebom (zima 1877)
Istrsko podeželje v 19. stoletju je skrivalo hude nevarnosti. Zaradi slabih higienskih razmer, onesnažene vode v vaških štirnah (vodnjakih) in vlažnih zim so bile nalezljive bolezni, kot sta tuberkuloza in malarija, stalnica. Zima leta 1876/1877 je bila v Istri nenavadno ostra. Med izčrpanim prebivalstvom je izbruhnila huda pljučnica.
Tomaž Bašelj, zvest svoji duhovniški zaobljubi, ni gledal na lastno varnost. Tudi ko so ga začeli mučiti napadi suhega kašlja in visoka vročina, je v ledeni burji hodil spovedovat umirajoče na njihove domove. Njegovo telo, ki je že iz semeniških let nosilo sledi izčrpanosti, se ni moglo več boriti.
Šestnajstega februarja 1877, ko mu je do 34. rojstnega dne manjkalo še devet mesecev, je v župnišču v Marčani nastopila tišina. Tomaž Bašelj je izdihnil. Njegovo služenje je trajalo borih sedem let, a je pustilo neizbrisan pečat. Pokopali so ga na lokalnem pokopališču v Marčani. Za krsto so se vile dolge procesije objokanih istrskih kmetov, ki so izgubili svojega zaščitnika.
Na njegovo grobno ploščo so po takratnem avstrijsko-cerkvenem protokolu z dletom vklesali uradni, brezčasni latinski epitaf, ki je za vedno zaklenil spomin na mladega hribovca med istrskimi oljkami:
I. H. S.
HIC IN PACE CHRISTI REQUIESCIT
REV. DOMINUS
THOMAS BASHEL
SACERDOS PIUS ET JUVENIS
NATUS IN JAZNE: 19. NOV. 1843
SACRA ORDINATIONE DECORATUS: 11. SEPT. 1870
IN DOMINO OBIIT MARZANAE: 16. FEB. 1877
ANIMA EJUS DEO COMMENDATA.
R. I. P.
(Prevod napisa: Jezus, odrešenik ljudi. Tukaj v Kristusovem miru počiva spoštovani gospod Tomaž Bašelj, pobožni in mladi duhovnik. Rojen v Jaznah 19. novembra 1843, s svetim posvečenjem okrašen 11. septembra 1870, v Gospodu umrl v Marčani 16. februarja 1877. Njegova duša je priporočena Bogu. Naj počiva v miru.)
Ni komentarjev:
Objavite komentar