Krvavi goldinarji v slavonskih gozdovih

 Krvavi goldinarji v slavonskih gozdovih

Beg pred revščino

Konec 19. stoletja slovenske dežele niso mogle prehraniti vseh svojih sinov. Zima leta 1890 je bila v Cerkljanskem hribovju in okoli Žirov neusmiljeno ostra. Delovnih mest ni bilo.

Izmučena od revščine sta se Jakob Gantar iz Stare vasi pri Žireh in Lovrenc Podobnik iz Otaleža pri Cerknem odpravila na dolgo pot proti vzhodu. Kot na stotine drugih slovenskih fantov sta zavetje in zaslužek poiskala v prostranih gozdovih Slavonije, v okolici Darovarja.

Postala sta drvarja. Obsojena sta bila na težko garače od zore do mraka, nenehen mraz in bivanje v tesnih, zasilnih lesenih kolibah sredi divjine. Čeprav sta prihajala iz sosednjih krajev in si delila usodo izseljencev, se je med njiju naselil nemir. Težko delo in osamljenost v tujini sta iz njiju izvabila najtemnejše plati človeške narave.

Izdano zaupanje

Spor, ki je vodil v tragedijo, se je začel z drobižem. Lovrenc Podobnik je pri njunem skupnem gospodarju dvakrat dvignil predujem v vrednosti enega goldinarja. Vendar ne na svoje, temveč na Jakobovo ime.

Dva goldinarja. Za tiste čase je bil to znesek, za katerega je bilo treba trdo delati. V očeh revnega drvarja je predstavljal premoženje, s katerim bi doma prehranil družino.

Ko je Jakob izvedel za goljufijo, je stopil pred Lovrenca in zahteval svoj denar. Lovrenc pa se mu je le nasmehnil v obraz in vračilo odločno zavrnil. V Jakobu, utrujenem od večmesečnega garanja in krivice, je tisti trenutek nekaj počilo. Užaljen ponos, občutek izdaje s strani rojaka in sla po pravici so se v dolgih januarjih dneh sprevrgli v uničujočo željo po maščevanju. V njegovi glavi je dozorel mračen načrt.

Usodna noč v kolibi

V noči s 17. na 18. januar 1890 je v gozdni kolibi vladala težka tišina. Zunaj je pritisnil mraz. V koči so utrujeni delavci drug za drugim tonili v spanec. Jakob Gantar ni spal.

Sedel je v temi in opazoval Lovrenca. Čakal je na trenutek, ko bo spanec njegovega nasprotnika postal dovolj globok. Ko sta se iz kota zaslišala enakomerno dihanje in hropenje spečega Lovrenca, je Jakob vstal.

Njegovi koraki so bili tihi. V roke je vzel težko drvarsko sekiro – orodje, s katerim sta si vsak dan služila kruh. Stopil je nad ležišče nekdanjega tovariša. Brez oklevanja je dvignil orožje. Obrnil ga je in s topo stranjo – z ušesom sekire – dvakrat silovito udaril Lovrenca naravnost v glavo.

Lobanja je počila. Nesrečni Podobnik je bil v trenutku mrtev. Sploh se ni utegnil zbuditi ali braniti. Obležal je v mlaki krvi sredi slavonske divjine.

Krvava prisega

Po dovršenem zlodejstvu se Jakob ni poskušal skriti. Adrenalin in mračna pomirjenost zaradi izvršenega maščevanja sta ga gnala nazaj med žive. Stopil je do drugih tovarišev, ki so spali v sosednjem prostoru. S hladnim glasom jim je dejal, da je pravkar ubil Lovrenca.

Možje, omamljeni od spanca in utrujenosti, mu niso verjeli. Mislili so, da gre za slabo šalo ali blodnje zaradi težkega dela. Med njimi je izstopil Josip Plešner. Pogledal je Jakoba v oči in rekel: "Če je to resnica, priseži!"

Jakob Gantar ni okleval. Dvignil je roko in pred zbranimi slovenskimi drvarji izrekel strašne besede, ki so se kasneje zapisale v sodne spise:

„Pri moj duši, da sem ga.“

Šele ta hladna, brezkompromisna prisega je moške predramila. Ko so s svetilkami stopili v sosednji prostor, so naleteli na srhljiv prizor umorjenega rojaka.

Epilog na tuji grudi

Jakoba Gantarja so zvezali. Kmalu zatem so ga prevzele oblasti in ga odvedle pred kraljevo sodišče v Požego. Novica o krutem umoru med slovenskima delavcema je hitro prepotovala pot nazaj v domovino. Že 28. januarja 1890 je zaokrožila med bralci časopisa Slovenski narod.

Zgodba o dveh krvavih goldinarjih je postala večni opomin. Pokazala je, kako hitro lahko revščina, pohlep in ranjen ponos rojake v tuji deželi spremenijo v rablje in žrtve.