Pozabljeni dokument iz leta 1924: Kako sta se Lazec in Straža z zvijačo borila za slovenskega učitelja
V času, ko je fašistični škorenj z Gentilovo reformo začel neusmiljeno brisati slovensko besedo na Primorskem, sta gorski vasici nad Cerknim ubrali drzno, taktično in diplomatsko pot za ohranitev pouka. Izvirno arhivsko pismo razkriva izjemno zgodbo o narodni zavesti, solidarnosti in iznajdljivosti domačega učitelja Bogomira Bratine.
Temni oblaki nad Cerkljanskim: Zgodovinski kontekst
Leta 1924 je bilo na Tolminskem in Cerkljanskem čutiti globoko tesnobo in negotovost. Po podpisu rapalske pogodbe (1920) je to ozemlje pripadlo Kraljevini Italiji, z vzponom fašizma pa se je začel sistematičen pritisk na zavedno slovensko prebivalstvo. Oktobra 1923 je stopila v veljavo zloglasna Gentilova šolska reforma. Njen cilj je bil jasen in neizprosen: popolna italijanizacija šolstva v dveh letih.
Slovenski jezik je postal v šolskih klopeh prepovedan, učbenike so javno sežigali, zavedne domače učitelje pa premeščali globoko v italijansko notranjost. Podeželske šole so ostajale prazne. Italijanski fašistični kadri v odročne, težko dostopne gorske vasi niso hoteli prihajati, domačinom pa je grozila popolna kulturna tema. V teh prelomnih dneh sta se vasici Lazec in Straža povezali v skupnem, tihem boju za preživetje svoje šole in prihodnost svojih otrok.
Genialna zvijača učitelja Bratine
Da bi rešili šolo pred zaprtjem ali prihodom fašističnega preizkuševalca, so se domačini odločili poslati uradno prošnjo Okrajnemu šolskemu svetu v Tolminu. Ker pa preprosti kmetje niso bili vešči zapletenega uradniškega jezika in italijanskih birokratskih pasti, je pero v roke v tajnosti vzel kar tedanji domači učitelj Bogomir Bratina.
Učitelj Bratina je ubral genialno taktično potezo. Celotno pismo je napisal v tretji osebi, kot da gre za avtentične besede samih vaščanov. V besedilu je tako premeteno hvalil samega sebe. Zapisal je, da je sedanji učitelj »izkušen mož, vajen trpljenja« in da je edini, ki lahko tukajšnjo skupnost »moralno povzdigne«. S tem, ko je domačinom položil v usta besede o svoji lastni nenadomestljivosti in požrtvovalnosti, se je spretno zaščitil pred fašističnim preganjanjem. Oblastem je odvzel argument, da gre za politični upor, in zadevo prikazal kot golo eksistenčno stisko kmetov.
Osnutek tega pisma ter natančna navodila, kako zbrati podpise na terenu in kam dokument poslati, je Bratina izročil predsedniku krajevnega šolskega sveta Jerneju Filipiču in podpredsedniku Jožefu Simoniču, ki sta prevzela operativno tveganje.
Predlog za »šolski teden«: Štiri dni v Lazcu, dva v Straži
Pismo, ki je prežeto s takratnim obveznim spoštljivim in navidezno ponižnim uradnim tonom, prinaša tudi izjemno praktično logistično rešitev za premostitev šolske krize. Ker je bilo v sosednjem zaselku Straža manj otrok kot v Lazcu, so oblasti postavili pred izvršeno dejstvo s predlogom za kombiniran pouk.
Vaščani so predlagali, naj učitelj štiri dni poučuje v Lazcu, dva dni pa v Straži. S to prilagoditvijo so preprečili, da bi italijanske oblasti zaradi majhnega števila učencev v enem od krajev šolo enostavno ukinile ali otroke prepustile asimilaciji.
Arhivski dokument: Prepis pisma iz leta 1924
Za lažje razumevanje takratnega duha časa objavljamo prepis dokumenta. Besedilo je prilagojeno današnjemu pravopisu zaradi lažjega branja, vendar so v celoti ohranjeni pristni arhaični izrazi in specifična skladenjska struktura:
Visokocenjenemu Okrajnemu šolskemu svetu v Tolminu!Podpisani udje [člani] krajevnega šolskega sveta in občani smo hvaležni visokocenjenemu okrajnemu šolskemu svetu, da nam je poskrbel, da se šola ne zapre, kakor se je moralo marsikje zgoditi zastran [zaradi] pomanjkanja učiteljev. Upamo, da tako ostane tudi z novim šolskim letom.Radi priznavamo, da je naša šola težavna, vendar prosimo, da ostane zveza Straže z Lazcem, ker smo vsi s tem popolnoma zadovoljni in ne vidimo boljšega izhoda. Tukaj je treba izkušenega moža, vajenega trpljenja in postopanja [ravnanja] z našim ljudstvom. Sedanji učitelj je zasnoval smer in le tako bi se dala naša občina moralno povzdigne.Seveda bi prosili, da bi bilo mogoče tako napraviti, da bi se vzelo za Lazec 4 dni, za Stražo pa 2 dni, ker je tam manj otrok. Zanašamo se, da bo slavni okrajni šolski svet uslišal naše ponižne prošnje.
Spomenik tihemu odporu primorskega človeka
Pismo iz leta 1924 je šolski primer tako imenovane »taktike šibkih« v primežu totalitarnega režima. Uporaba skrajno spoštljivih izrazov, kot sta »slavni svet« in »ponižne prošnje«, je bila nujno zlo in del premišljene mimikrije. Če bi domačini nastopili ponosno, zahtevno ali politično opredeljeno, bi fašistične oblasti prošnjo nemudoma zavrnile, šolo zaprle, akterje pa zaprle ali konfinirale.
Ta dragoceni dokument, ki je več kot stoletje ostal skrit v arhivskih mapah, je trajen spomenik trdoživosti in subverzivnosti primorskega človeka. Dokazuje, da se boj proti potujčevanju in fašizmu ni bil le z orožjem v roki, temveč z vsakdanjimi, drobnimi, a izjemno tveganimi birokratskimi bitkami za vsako posamezno uro pouka v maternem jeziku. Lazec in Straža sta s tem dokumentom zapisala svetlo poglavje v zgodovino obrambe slovenskega šolstva na Primorskem.
Zgodovinski pregledni okvir
| Kategorija podatkov | Zgodovinska dejstva in akterji |
|---|---|
| Kraj nastanka | Lazec in Straža (danes občina Cerkno) |
| Leto nastanka | 1924 (obdobje med obema vojnama pod italijansko zasedbo) |
| Ključne osebnosti | Bogomir Bratina (domači učitelj, pobudnik in pisec dokumenta) Jernej Filipič (predsednik krajevnega šolskega sveta) Jožef Simonič (podpredsednik krajevnega šolskega sveta) |
| Zgodovinsko ozadje | Gentilova šolska reforma (1923): Zakonski akt fašistične vlade, ki je v dveh letih popolnoma prepovedal slovenščino v javnih šolah na Primorskem in uzakonil strogo italijanizacijo. |
| Arhivski pomen | Dokument prikazuje praktično izvedbo tihega odpora prek uradnih dopisov in unikatno prilagoditev šolskega urnika (4+2 dni) za ohranitev kadra. |
Ni komentarjev:
Objavite komentar