Prehitre besede v Zajčevi krčmi: Kako je kmet iz Pluženj leta 1896 oblatil cerkljanske veljake
Iz zgodovine cerkljanskih gostiln in lokalne politike ob koncu 19. stoletja – Zgodba o pijanosti, obtožbah o korupciji in javni sramoti, ki je morala biti oprana pred celo županijo.
V današnjih časih smo navajeni, da se politične bitke, obtožbe o korupciji in ostre besede odvijajo na družbenih omrežjih. Ob koncu 19. stoletja pa je bila osrednji prostor za javno razpravo in sproščanje ventilov podeželska krčma. Da je bil lahko jezik v tistih časih še kako nevaren in da je avstro-ogrska pravna država strogo varovala ugled svojih uradnikov, priča nadvse zanimiva zgodba iz Pluženj. Ta je spomladi leta 1896 dobila epilog na sodišču v Cerknem in v goriškem časopisju.
Usodni večer v Zajčevi krčmi
Vse se je začelo sredi zime, natančneje 14. februarja 1896, na dan, ki so ga domačini po starem kmečkem koledarju imenovali 14. svečan. V krčmi Tomaža Zajca v Plužnjah (na takratni hišni številki 13) se je zbrala moška družba. Med njimi je sedel tudi Matevž Kacin, premožen posestnik s hišne številke 39.
Vino je tistega večera teklo hitreje od pameti in pogovor je kmalu nanesel na vročo temo – občinske posle. Kmete je takrat najbolj bolelo dodeljevanje lesa iz občinskih gozdov, saj so bila drva pozimi ključna za preživetje in dodaten zaslužek. Pod vplivom alkohola je Kacin izgubil razsodnost, udaril po mizi in pred vsemi navzočimi glasno obtožil celotno cerkljansko občinsko vodstvo. Izjavil je, da so »vsi občinski starešine cerkljanske županije sami lumpi, sleparji in goljufi«.
Podkupnina za občinski gozd?
Kacin pa se ni ustavil le pri splošnih žalitvah. S prstom je pokazal naravnost na takratnega podžupana Janeza Grudna. Obtožil ga je težke korupcije, češ da je za odobritev prošnje za prodajo drv iz občinskega gozda, imenovanega „Bela melina“, od posameznih prosilcev zahteval podkupnino v višini 25 kron.
Za tisti čas je bil to ogromen denar – 25 avstrijskih kron je namreč pomenilo skoraj pol rudarjeve mesečne plače v bližnji Idriji. Kacin je Grudnovo ravnanje pred vsemi označil za »samo sleparijo, lumparijo in goljufijo«.
Ker pa so v majhnih krajih stene vedno imele ušesa, so besede iz Zajčeve krčme bliskovito pripotovale do ušes uradnikov v Cerknem. Podžupan Gruden in starešine klevetanja niso spregledali. Zadevo so takoj predali cesarsko-kraljevemu (c. kr.) okrajnemu sodišču v Cerknem.
Ponižanje na sodišču in v tisku
Pred sodnikom je Kacinov gostilniški pogum hitro skopnel. Soočen z grožnjo zapora ali visoke denarne kazni, ki bi lahko resno ogrozila njegovo posestvo, je moral kmet upogniti hrbet. Da bi se izognil najhujšemu, je privolil v sodno poravnavo, ki pa je zahtevala njegovo popolno javno ponižanje.
Dne 9. aprila 1896 je Matevž Kacin podpisal uradno izjavo, v kateri je priznal, da so bile vse njegove obtožbe neresnične in izrečene v pijanosti. Da pa bi bil ugled cerkljanskih veljakov povsem opran, je morala ta sramota postati javna. Pet dni kasneje, 14. aprila 1896, so tako bralci časopisa Primorec na zadnji strani lahko prebrali Kacinov javni preklic.
Zgodovinski nauk za konec
Ta kratka zgodba izpred več kot 130 let nam ponuja slikovit in malce hudomušen vpogled v življenje naših prednikov. Bili so ljudje iz krvi in mesa, z enakimi skušnjavami in težavami, kot jih poznamo danes. Predvsem pa primer dokazuje , da je imel predolg jezik v krčmi že v 19. stoletju svojo zelo visoko ceno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar