Nočni obisk v župnišču: Kako se je župnik Pilat znašel pred hudičem

 Nočni obisk v župnišču: Kako se je župnik Pilat znašel pred hudičem

Sence nad dekanijo

V letih po koncu druge svetovne vojne je nad slovenskim podeželjem visela težka, svinčena tišina. Nova oblast, ki je bila Cerkvi izrazito nenaklonjena, je z vsemi razpoložljivimi sredstvi utrjevala svoj režim. Duhovniki so bili pod stalnim drobnogledom; vsaka njihova beseda s prižnice, vsako srečanje in celo vsakdanji nakupi so bili predmet natančnega nadzora. Tajna policija je neutrudno »pasla« gospode namestnike, prežala na njihove korake in iskala kakršne koli prestopke – pa četudi povsem navidezna kršenja ustavnega načela o ločenosti Cerkve od države.

V tem napetem ozračju je v hribovitem Otaležu na Cerkljanskem služboval župnik Anton Pilat. Bil je skromen, delaven mož, ki si je želel le mirno opravljati svoje poslanstvo. A kmalu je na lastni koži spoznal resnico pregovora, da oblast ne prizanaša nikomur.

Njegov edini večji luksuz – oziroma nujno delovno sredstvo za obiskovanje vernikov v razvejanih hribovskih vaseh – je bil motor. Ker pa so bili povojni časi polni pomanjkanja, rezervnih delov ali novega motornega kolesa v domačih trgovinah skoraj ni bilo mogoče dobiti. Župnik Pilat si je zato s posredovanjem sorodnikov v Trstu poskušal priskrbeti primerno vozilo. Za nakup v tujini pa je nujno potreboval tujo valuto – ameriške dolarje.

Pomoč stanovskih kolegov in »Amerikanca«

Iskanje deviz na črnem trgu je bilo v tistem času izjemno nevarno počutje, označeno kot težak gospodarski kriminal proti državi. Župnik Pilat se je za pomoč obrnil na svojega sobrata, duhovnika Franca R. iz Spodnje Idrije. Ta je imel v svoji župniji prave informacije in je izvedel, da bi tujo valuto utegnil imeti upokojeni mizar Janez K. Slednji se je pred leti kot rojak »Amerikanec« vrnil iz ZDA in je zdaj mirno preživljal upokojenske dni v Spodnji Idriji v župnišču. Mož je bil znan po tem, da je rad priskočil na pomoč s posojili ali menjavo denarja, še posebej, ko je šlo za stiske okoliške duhovščine.

Janez K. je uslišal prošnjo in Francu R. za potrebe otaleškega župnika izročil dvakrat po sto dolarjev. Duhovnik Anton Pilat je dolarje plačal po neuradnem, prijateljskem tečaju 300 dinarjev za dolar, medtem ko je uradna banka takrat ameriški dolar menjala po 600 dinarjev. V znak hvaležnosti in spoštovanja do dobrotnika, ki mu je tvegani nakup omogočil, mu je župnik pozneje v Spodnjo Idrijo poslal še nekaj steklenic izbranega vina in domačo svinjsko kračo.

Nedolžna solidarnost in menjava denarja za nakup motorja pa nista ostali neopaženi. »Narodni zaščitniki« oziroma takratni miličniki so s pomočjo ovaduhov kmalu prišli skupinici na sled. Tajna policija (UDBA) je sprožila obsežno preiskavo in začela zapovrstjo zasliševati vpletene.

Neznanec na motorju

Sredi nekega poznega jesenskega popoldneva je tišino otaleškega župnišča zmotil hrup motorja. Na dvorišče se je pripeljal neznan moški v civilnih oblačilih. Iz njegove drže in hladnega pogleda je vela avtoriteta, ki je v tistih časih takoj predramila previdnost. Bil je to udbovski agent, poslan z nalogo, da izigra farskega župnika. Pilat  je bil namreč med zadnjimi na vrsti za zaslišanje v tej devizni aferi.

Ko je vstopil v hišo, se mož sploh ni predstavil s pravim imenom ali namenom. Nastopil je zgolj kot popotnik, kot »tovariš«, ki išče zavetje in pogovor. Gospod Pilat, zvest krščanskemu gostoljubju, neznanca ni odslovil. Nasprotno – pred gosta je postavil vse najboljše, kar je tisti čas premogla njegova skromna shramba. Na mizo je prinesel domačo klobaso, natočil vrček vina, kasneje pa skuhal še dišečo črno kavo in ponudil kapljico domačega žganja.

Ure so tekle in noč je zajela pokrajino. Moža sta sedela ob medli luči, udbovec pa je pogovor zvito usmerjal na vsakdanje teme. Pretvarjal se je, poslušal in opazoval, kdaj bo župnik opustil svojo previdnost. Pilat ga je gostil v dobri veri, čeprav je ozračje postajalo vedno bolj težko. Šele ko se je ura že nevarno bližala polnoči in je zunaj zavladala trda tema, je »tovariš« odvrgel masko.

Past se zapre

Agent je nenadoma spremenil ton. Prijaznost je zamenjal hladen, preiskovalen glas. Zahteval je jasne odgovore o dolarjih, posojilih in nezakonitem trgovanju z devizami. Toda Anton Pilat se ni pustil zlahka zmesti; zavedal se je nevarnosti za vse vpletene, zato je ostal zbran in je zasliševalcu vse obtožbe dosledno in mirno zanikal.

Ko je agent videl, da z zvijačo in lepimi besedami ne bo dosegel priznanja, je izgubil potrpljenje. Razhudil se je, udaril po mizi in izpod plašča potegnil list papirja. Župniku je pod nos pomolil podpisano izjavo njegovega sobrata Franca R., iz katerega so udbovci pred tem z grožnjami in brutalnimi pritiski že izsilili popolno priznanje celotne verige menjave denarja.

Agent je zmagoslavno povišal glas in župnika grobo ozmerjal: »In vi, ki ste cerkvena oseba! Vi, ki ljudem oznanjate deset zapovedi in pridigate o resnici, pa tako brez sramu lažete v obraz! Zakaj to delate?!«

Kristusov odgovor

V izbi je nastala huda, napeta tišina. Agent je pričakoval, da se bo zlomljeni duhovnik pod težo moralnega očitka sesedel ali pa začel prositi za milost. Gospod Pilat pa je ostal miren. Za trenutek je globoko pomislil, pogledal v oči svojemu zasliševalcu, nato pa z mirnim, a odločnim glasom izrekel besede, ki so se vtisnile v spomin:

»Ali morda ne veste, da je tudi hudič v puščavi Kristusa hudo skušal? In Jezus Kristus mu ni odgovarjal z odprtimi kartami, ampak mu je odgovoril natanko tako, kakor se je v tistem trenutku najbolje znašel.«

S tem svetopisemskim odgovorom je župnik agentu jasno dal vedeti, katero vlogo v tej nočni igri igra tajna policija. Premeteno prikrivanje resnice pred obrazom tistih, ki izvajajo nasilje, v tistem trenutku ni bil greh, temveč nuja za zaščito bližnjega.

Epilog in medijski odmev

Ponosni udbovski agent takšnega odgovora seveda ni mogel požreti. Pilatova iznajdljivost ga ni rešila pred sodnimi mlini tedanjega režima. Celoten primer je bil predan sodišču in je doživel tudi javno politični proces. O dogodku je obširno poročal takratni osrednji časopis Ljudska pravica, ki je 29. oktobra 1958 v številki 251 objavil novico z nazornim naslovom: »OBSOJENI ZARADI NEDOVOLJENEGA PROMETA S TUJO VALUTO«.

Režimski tisk je primer izkoristil za javno sramotenje duhovščine, češ da se gospoda ukvarja s črnim trgom, medtem ko navadni državljani spoštujejo zakone. Sledila je sodba, s katero je bil skromni otaleški župnik na prvi stopnji obsojen na mesec ali dva zaporne kazni. Vendar se zgodba s tem ni končala; po vložitvi pritožbe je bila kazen kasneje spremenjena v pogojno.

Anton Pilat je ostal med svojimi ljudmi. Njegova duhovita in pogumna primerjava udbovskega zasliševalca s hudičem pa je med duhovščino na Cerkljanskem in Idrijskem postala tiha legenda o tem, kako sta kmečka pamet in globoka vera premagali strah pred vsemogočno tajno policijo.