Kako so hiše v Otaležu dobile svoja imena
Čas v gorskih vaseh teče drugače. Preden so svet preplavile hladne številke na belih pločevinastih tablicah, so si ljudje v Otaležu svoj prostor pod soncem razlagali skozi delo, naravo in vero. Vsaka domačija je nosila svoje ime – neulovljiv spomenik, vklesan v spomin skupnosti. Ta imena še danes pričajo o življenju, ki je utripalo v teh hribih.
Pri Kovaču
Če bi se pred davnimi leti sprehodili skozi vas, bi vas najprej pozdravil enakomeren, kovinski ritem. Tam, pri Kovaču, je bil doma mojster, ki je znal ukrotiti ogenj in železo. Pod njegovimi težkimi udarci so oživele podkve in kmečko orodje, iskre izpod meha pa so v dolgih zimskih večerih osvetljevale vaško ulico. Kovačija ni bila le delavnica, temveč družabno središče, kjer so možje kovali načrte in modrovali o letini.
Na Koritu
Domačija Na Koritu. Voda je bila v teh strmih hribih od nekdaj največje bogastvo in prav tu so stala velika, z živo vodo napolnjena korita za napajanje živine. To ni bil le kraj, kjer se je odžejala živina po napornem delu na zemlji, temveč vsakodnevno stičišče kmetov – prostor za izmenjavo novic in hvaležnost za dar narave, brez katerega na teh bregovih ne bi bilo življenja.
Pri Poklonu
Kjer se pot strmo prevesi navzgor, so popotniki in domačini nezavedno upočasnili korak. Temu kraju se je reklo pri Poklonu. Ljudje iz odmaknjenih hribovskih kmetij so tod mimo pešačili k bogoslužju. Ko so po dolgi, naporni hoji skozi gozd med krošnjami dreves končno ugledali obrise farnih zidov, so začutili olajšanje. Možje so sneli klobuke, žene so se prekrižale in vsi skupaj so se globoko priklonili v pozdrav svetemu kraju.
Pri Mežnarju
Zavetje in duhovno točko so domačini od nekdaj iskali v bližini cerkve, kjer je utripalo versko življenje vasi. Pri Mežnarju je luč vedno vzšla prva in ugasnila zadnja. Tu je živela družina, ki je skrbela za cerkveni red, pripravljala oltar in z zvonjenjem spremljala vaščane skozi njihove najpomembnejše življenjske mejnike. Mežnarjeva hiša je bila vezni člen med posvetnim in svetim.
Na Zimajš
Vreme v teh krajih pa je znalo pokazati tudi svoje zobe. Na izpostavljenem robu vasi, kjer so se lomili vsi vetrovi, stoji hiša z imenom na Zimajš. Tu so bile zime od nekdaj dolge, hude in neizprosne. Severni veter je z vso silovitostjo zavijal okoli vogalov, zametal poti in preizkušal trdnost lesenih oken. Ime domačije je ostalo večni opomin na moč narave, ki ji človek s ponosom kljubuje.
Pod Turnom
Če pa se je pogled spustil tik pod mogočni cerkveni zvonik, je oko ujelo hišo, stisnjeno v strmino. Rekli so ji Pod Turnom, saj je stala neposredno pod cerkvenim zvonikom. Kadar so težki bronasti zvonovi doneli nad dolino, se je zdelo, da z njimi utripajo tudi zidovi te domačije. Bili so najbližje nebu, a hkrati trdno zasidrani v trmasto otaleško zemljo.
Na Ravan
Vsa ta neizprosna strmina pa je imela eno samo izjemo, kjer se je svet za trenutek umiril. Hiša, ki je zrasla na tej zaplati zemlje, je dobila ponosno ime na Ravan. Med vsemi bregovi, grapami in klanci je bil to edini kraj v bližnji okolici, kjer je narava podarila nekaj ravnega prostora. Tu so si kosci lahko spočili hrbet, otroci pa so končno imeli prostor za igro, ne da bi jim žoga ušla v prepad.
Hišna imena v Otaležu tako ostajajo živa kronika vasi. So nemi pričevalci o ljudeh, ki so s trdim delom, globoko vero in spoštovanjem do narave ukrotili te hribe ter nam zapustili neprecenljivo dediščino prednikov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar