Jazne pri Otaležu leta 1926

 Klic iz gorske osame: Jazne pri Otaležu leta 1926

Tam, kjer se gorski grebeni stikajo z nebom in kjer se jutranje megle najdlje zadržujejo v strmih grapah, leži vasica Jazne. Leta 1926 je bil to svet zase – geografsko in politično potisnjen na skrajni rob. Rapalska meja, ki je po prvi svetovni vojni neusmiljeno zarezala med brate in sosede, je vas pustila na italijanski strani, ujeto v izolacijo, tik ob novi državni črti. Do Idrije, naj bližnjega večjega gospodarskega središča, je bilo treba pešačiti dolge, tri ure hribovite in strme poti. Za meščane v Trstu ali Gorici so bile Jazne le prazna pega na zemljevidu. Pa vendar so pod slamnatimi in skrilastimi strehami belih hiš, razmetanih po prijaznem hribčku okoli cerkvice, utripala žilava, ponosna srca, ki niso želela potoniti v pozabo.

Leto prelomnih temeljev: Šola in mlekarna

Dolgo je v vasi vladal molk. Prebivalci so prikrivali svoje tegobe in pred svetom molče prenašali bremena hribovskega življenja. Nato pa se je v letu 1925 nekaj prelomilo. Možje so staknili glave – zavedali so se, da bosta brez izobrazbe in gospodarske povezanosti njihova mladina in trud malega kmeta obsojena na propad. Kljub splošnemu pomanjkanju in žrtvam, ki so od vsake hiše zahtevale nemalo gmotnih sredstev, sta v vasi zrasla dva stebra napredka: enorazredna ljudska šola in Mlekarska zadruga.

Šola, ki je svoja vrata odprla leta 1925, je v vas prinesla novo luč. Za poučevanje so pridobili domačinko, gospodično Poljanškovo iz Idrije. Njen prihod je bil za skupnost izjemen blagoslov; z njenim delom so bili vaščani splošno zadovoljni. Vaški paglavci, ki so pred tem preživljali dneve neizobraženi na gmajnah, so končno dobili prostor, kjer so se začele kaliti njihove bistre glave.

Vzporedno s šolo je zaživela mlekarna, ki je postala ponos celotne okolice. Strokovnjaki in zadruga so izdelke iz Jazen ocenjevali kot ene najboljših, kar je kmetom v tistih negotovih časih prinašalo nujno potrebno pomoč. Pa vendar prehod v nov način gospodarjenja ni bil samoumeven. Med starejšimi gospodarji je bilo opaziti nekaj nezaupanja; navdušenje je bilo včasih prepičlo, zato so naprednejši sovaščani prek časopisnih vrstic glasno pozivali: »Kmetje na delo! Uporabite vsaj to priložnost, saj vam itak manjka gmotnih sredstev!«

Težko nebo in neusmiljeni davki

Poletje leta 1926 pa je namesto olajšanja prineslo hudo naravno in finančno preizkušnjo. Nebo nad Jaznami se je zaprlo v sivo, neprepustno kuliso. Dež je lil z nebes dan za dnem, sonca ni bilo od nikoder. Gospodinje so z grozo v očeh zrele na njive, kjer je pšenica ležala poležena, zmočena in gnila. Vprašanje »Kaj bomo želi?« je postalo vsakdanja molitev in skrb ob praznih ognjiščih.

Nič lažje ni bilo možem, ko so se vračali z živinskih sejmov. Gospodarska stiska pod italijansko upravo je udarila z vso silo: živina, glavni vir kmečkega dohodka, je bila strahovito poceni, živila in osnovne življenjske potrebščine pa vsak dan dražje. Nad vsem tem pa so kot težko breme viseli vedno večji, neizprosni davki. Kmetje so se z velikim strahom ozirali v bodočnost, sprašujoč se, kako bodo sploh zmožni poravnati obveznosti do države.

K gmotni stiski je prispevala še prometna odrezanost. Pod vasjo je sicer tekla državna cesta, a pot do hiš je ostajala le strma, razpokana in neurejena steza. Vsak žakelj moke, vsak kos orodja in vsa nujna živila je moral ubogi hribovec znositi iz doline v košu ali naročju na lastnem hrbtu. Krvavo delo in visoki davki države niso obrodili sadov – oblasti jim niso zagotovile niti ugodne poti, da bi si olajšali vsaj nujno oskrbo domov.

Odrezani od sveta in pošte

Zanimivo je, da vaščani Jazen niso obžalovali odsotnosti gostilne – modro so ugotavljali, da je sploh ne rabijo. Močno pa so pogrešali trgovino in, še huje, urejeno poštno povezavo. V vasi namreč ni bilo poštarja. Če je kdo pričakoval pismo, je moral sam pešačiti v sosednji Otalež.

Zaradi tega so nujna uradna in sodnijska pisma, ki so v tistih časih prinašala stroge zakonske roke, redno zamujala. Te zamude so kmete potiskale v zamudne stroške, globe in sodne neprilike, kar je še dodatno praznilo njihove že tako izčrpane denarnice. Zahteva po pošti vsaj dvakrat na teden je bila klic po osnovnem dostojanstvu in preživetju.

Upanje in pogled v prihodnost

Kljub vsem udarcem usode – slabemu vremenu, davčnemu pritisku, izolaciji in težkemu fizičnemu delu – pa v Jaznah poleti leta 1926 ni zavladal obup. Ko je popotnik od daleč zagledal belo cerkvico na prijaznem hribčku, je še vedno začutil mir in lepoto te skrite gorske pokrajine.

Prebivalci so se zavedali, da sta šola in mlekarna šele začetek. Trdno so upali, da bodo sčasoma dosegli vse: boljšo pot, redno pošto in s tem pogoje za razvoj izobraževalnega ter kulturnega dela. Sanjali so o društvenih sestankih in predavanjih, ki bi krajevnim dekletom nudila pouk v ročnih delih in sodobnem gospodinjstvu.

Preko dopisov v časopisa Novice (Trst–Gorica) in Goriška straža so Jazenčani svetu poslali jasno, trmasto hribovsko sporočilo: tukaj prebivamo ljudje, ki delamo, ustvarjamo in ne upognemo hrbta. »Le korajže in dobre volje nam ne sme zmanjkati!« je bila njihova popotnica za prihodnost – dediščina, ki še danes odmeva med gorskimi grebeni.