Ljudska pripovedka iz Cerkljanskega hribovja (zapisano po ustnem izročilu vasi Lazec in Straža)
Visoko v varnem objemu gora, tam, kjer se strme poti med cerkljanskima vasema Lazec in Straža vzpenjajo proti nebu, se dviga mogočen in skrivnosten Vrh križa. Danes je to miren kraj, poraščen z gostim gozdom in zavit v tišino. Pred davnimi časi pa je tu utripalo povsem drugačno, skrivnostno življenje. V osrčju tega hriba se namreč odpira globoka, temačna jama. V njej so prebivali divji dedci – velika, mogočna bitja divje narave, porasla z gostimi dlakami, ki so poznala vsako najmanjšo skrivnost gora, vetrov in gozdnega rastlinja.
Ti divji možje so živeli po svojih nenavadnih gorskih zakonih. Čeprav so bili samotarji, so imeli skrite poti in navade. Ko je nastopil pravi čas, so se odpravili iz svoje jame na Vrhu križa, prečili globoke grape in se hodili zenit na sosednji hrib, kjer so v svojih votlinah prebivale enako skrivnostne divje babe. Tako sta bila ta dva hriba povezana s starodavnimi vezmi gorske mitologije.
Prav v dolini, globoko pod mogočnim varstvom Vrha križa, pa je stala stara kmetija, pri hiši po domače znana v Vovkajcah , so bili ljudje delavni, trpežni in vajeni hudega kmečkega garanja, a življenje z divjimi sosedi pod vrhom ni bilo preprosto. Divji dedci namreč niso bili vedno prijazni sopotniki. Čeprav so premogli neizmerno moč in modrost, so imeli eno veliko slabost: v svojih jamah niso znali zakuriti peči in speči mehkega testa. Ker so imeli neizmerno radi človeško hrano, so redno hodili dol v dolino na domačijo v Vovkajcah in brezsramno kradli dišeč domač kruh, ki se je hladil na mizi ali v peči. Kmetje so morali biti nenehno na preži, a divjim bitjem zaradi njihove strašne moči niso mogli do živega.
Nekega pomladnega dne, ko se je sneg končno stopil in je zemlja zadišala po novem življenju, so moški v Vovkajcah napregli živino. Odpravili so se opravit najtežje delo v letu – orat gorsko njivo, ki je ležala pod samim grebenom Vrha križa, tik v bližini jame divjih dedcev.
V tistih starih časih kmetje niso poznali železnih orodij ali strojev. Njihov plug je bil preprost, v celoti narejen iz lesa. Sestavljala sta ga dva ključna dela: močno leseno ogrodje, ki so mu pravili drevo, in kolce, ki je držalo smer pluga v prsti. Da je tako preprosto orodje zdržalo neizmeren pritisk težke gorske zemlje, so morali kmetje oba dela izjemno trdno zvezati skupaj. Namesto vrvi so v teh krajih uporabljali brdovito – prožno, a izjemno žilavo gorsko rastlinje, podobno divjemu srobotu. Dolge, močne mladike so z rokami spretno zvili v gibko, a močno vez, s katero so speli lesene dele pluga.
Oranje pod Vrhom križa se je začelo. Voli so napeli mišice, gospodar je pritisnil na ročaje in leseno rezilo je zarezalo v suho grudo. A zemlja pod vrhom je bila trda, neizprosna, polna skritih podzemnih korenin in ostrega kamenja. Nenadoma je plug zadel ob mogočno skalo. Les je močno zaškripal, napetost v vezi je postala premočna in z glasnim pokom se je brdovita utrgala.
Kmetje so razočarani obstali sredi njive. Moški so takoj stopili do grmovja, nabrali svežo brdovito, jo spretno zvili, znova trdno povezali drevo in kolce ter pognali živino. A zgodba se je ponovila. Že po nekaj metrih je les znova naletel na odpor in vez se je spet razletela na kose. Kmetje so poskušali znova in znova, a brdovita se je nenehno trgala. Sonce je že tonilo za gorske grebene, delo je popolnoma obstalo, njiva na strmini pod Vrhom križa pa je ostala neobdelana. Brez preorane njive ne bo setve, brez setve pa bo naslednjo zimo družina v dolini stradala. Moški so si nemočno praskali zatilje in zaskrbljeno gledali v trda tla.
V tistem trenutku težke tišine pa se je z gorskega grebena, tik nad vhodom v jamo, razleglo mogočno, gromko vpitje, ki je zatreslo krošnje dreves. Na visoki skali je stal košati divji dedec, ki je ves čas izpod čela opazoval njihovo muko in nemoč. Zamahnil je z roko proti njihovemu orodju in skozi grob, robat smeh zavpil:
»Hoj! Brdovita mora biti v levo zvita!«
Glas je mogočno odmeval med hribi in prestrašeni kmetje so sprva le nemo strmeli v mogočno postavo na skali. Ko so si opomogli od presenečenja, se je starejši gospodar odločil, da nimajo kaj izgubiti in da je vredno poskusiti. Stopil je do grma, utrgal novo, dolgo mladiko brdovite, a je tokrat ni zvijal v desno stran, kot je bila stoletna navada vseh kmetov v dolini. Namesto tega jo je začel namenoma zvijati v nasprotno smer – v levo.
Z levo zvito brdovito so kmetje nato previdno, a močno zavezali skupaj leseno drevo in kolce pluga. Gospodar je znova podrezal vole in živina je napela moči. Plug je spet divje zarezal v trdo zemljo pod Vrhom križa. Moški so zadrževali dih in čakali na nov pok. Plug je skakal čez kamenje, zadeval ob korenine in se tresel, a levo zvita vez je zdržala vse napore. Skrivnostna modrost divjega bitja je delovala – naravna magija obratnega zvijanja je bila neuničljiva. Do trde teme je bila cela njiva uspešno preorana in pripravljena za setev.
Kmetje so bili neizmerno hvaležni za nasvet, a divji dedci se zaradi tega niso poboljšali. Še naprej so ostali zvesti svoji predrzni in divji naravi. Iz svoje gorske jame so še naprej redno prihajali dol v dolino k hiši v Vovkajcah in kmetom izpod rok izmikali sveže pečen kruh. Kmetje so se jezili in skušali na vse načine zavarovati svojo hrano, a proti nadnaravni moči bitij z Vrha križa so bili nemočni. Ta nenavadna igra koristnih nasvetov in nenehnih kraj je med dolino in vrhom trajala dolga leta.
Nato pa je prišel dan, ko se je vse skupaj nenadoma in skrivnostno končalo. Nekega jutra divjih dedcev ni več bilo na spregled. Kruh v hiši v dolini je ostal nedotaknjen. Ko so zaskrbljeni kmetje pogledovali navzgor proti Vrhu križa, so ob vhodu v staro jamo opazili nekaj nenavadnega. Mogočne, košate postave divjih mož so se ustavile sredi koraka. Iz neznanih, skrivnostnih vzrokov – morda zaradi prelomljene starodavne zaobljube, spremembe sveta ali neznane gorske kletve – so divji dedci v enem samem trenutku okamneli.
Če danes hodite po poteh med Lazcem in Stražo ter se iz doline ozrete navzgor proti Vrhu križa, lahko tam še vedno vidite samotne skale nenavadnih oblik, ki kljubujejo času. To so okameneli divji dedci, ki še danes kot večne straže varujejo spomin na čase, ko so kmetom razkrili skrivnost levo zvite brdovite, sami pa so iz ljubezni do domačega kruha za vedno ostali del te čudovite gorske pokrajine.
Etnološki in jezikovni zapis :
- Geografski okvir: Zgodba je umeščena v specifični lokalni mikro prostor med vasema Lazec in Straža v občini Cerkno. Vrh križa in domačija v Vovkajcah predstavljata realne točke v prostoru, kar daje pripovedki močan domoznanski pomen.
- Brdovita in levo zvijanje: Brdovita (bŕdovita) je lokalni izraz za gorsko vzpenjalko (največkrat srobot, Clematis vitalba), ki so jo kmetje uporabljali za povezovanje bremen ali orodja. Motiv »levega zvijanja« nosi praslovanske mitološke prvine, kjer ima protismerno (levo) dejanje magično moč zaščite in neuničljivosti.
- Tipologija divjih mož: Pripovedka se umešča v širši krog zahodno slovenskih folklornih zgodb o divjih možeh (baba/dedec), ki obvladujejo naravne sile, primanjkuje pa jim civilizacijskih dobrin (kruh), zaradi česar stopajo v stik s človekom skozi menjavo ali kraje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar