Čudežna najdba med pepelom in časom: Kronika prerojene domačije v Lazcu
Življenje pod goro: Utrip vsakdana v 19. stoletju
V devetnajstem stoletju je bilo življenje v vasi Lazec, ugnezdeni na strmih pobočjih nad divjo reko Idrijco, neizprosen in neprekinjen boj z naravo. Vsakdanji utrip te hribovite skupnosti na Cerkljanskem je narekovala skoraj popolna samooskrba. Denarja v vsakdanjem obtoku skorajda ni bilo, zato je preživetje družin slonelo izključno na trdem delu lastnih rok, iznajdljivosti in medsebojni pomoči.
Vas je bila takrat arhitekturno povsem drugačna od današnje. Zaradi pomanjkanja ravnega prostora na strmem terenu so bile hiše in gospodarska poslopja grajena tesno skupaj, stisnjena ob ozke vaške poti. Stanovanjski objekti in hlevi so bili zgrajeni pretežno iz lokalnega stavbnega lesa, kriti pa s slamo ali lesenimi skodlami, ki so jim domačini pravili skodle. Tipična domačija je obsegala skromno hišo s črno kuhinjo, nizek hlev za živino, skedenj in nepogrešljiv kozolec – bodisi mogočni toplar ali enostavni stegnjeni kozolec – kjer so sušili krmo za živino, ki je morala zadoščati za dolge, nepredvidljive gorske zime.
Prebivalci Lazca so bili večinoma polgruntarji in bajtarji, ki so morali iz strmih, s kamenjem prepletenih njiv iztisniti največ, kar je premogla zemlja. Na skrbno urejenih terasah so sejali predvsem odporno rž, ječmen, oves in pšenico. Vsako zrno je imelo ceno zlata. Žetev in mlatev sta predstavljali višek kmečkega leta; uspeh tega dela je odločal o tem, ali bo pozimi na mizi dišal kruh ali pa bo v hišo potrkala lakota. Travo na strmali so kosili ročno s kosami, suho seno pa v dolino prenašali v velikih koših na hrbtih, saj težki leseni vozovi na strmih kolovozih niso bili uporabni.
Ob dolgih, mrzlih zimskih večerih, ko je zunaj bril severni veter, se je življenje preselilo v hišne izbe. Moški so ob svetlobi trsk ali redkih petrolejk popravljali kmečko orodje in leseno posodo, ženske in dekleta pa so neutrudno klekljale idrijsko čipko. Ta drobna umetnost iz nitk je bila eden redkih virov gotovine, s katero so družine lahko plačale cesarske davke ali kupile nujne dobrine, kot so sol, petrolej in železni kosi za plug. Povezanost z dolino je bila živa tudi preko mož, ki so peš odhajali na težaško delo v idrijski rudnik živega srebra ali pa so v domačih gozdovih kuhali oglje za potrebe rudniških topilnic.
V tem svetu izoliranosti sta vera in duhovno življenje igrali osrednjo vlogo pri premagovanju vsakdanjih stisk, bolezni in strahu pred slabo letine. Ljudje so se zbirali ob kapelicah, prepevali cerkvene pesmi in v odprtih pogovorih iskali tolažbo. Ker med preprostimi ljudmi še ni bilo časopisov ali drugih medijev, je cvetelo ustno izročilo. Skozi zgodbe, ki so se prenašale iz roda v rod, se je ohranjal spomin na prednike, stare običaje in pomembne dogodke, ki so zaznamovali preteklost vasi.
Domačija Pri Kobalu in vikar Fanton
Znotraj vaške hierarhije so nekatere večje domačije delovale kot trdni stebri celotne skupnosti. Med njimi je posebno mesto zasedala domačija, ki se ji je po domače reklo Pri Kobalu. Za razliko od večine skromnih, lesenih bajt je bila Kobalova hiša premožnejša, prostornejša in varnejša. Ponašala se je z mogočnimi temelji in globoko, varno kamnito kletjo, ki je bila zasnovana posebej za shranjevanje in varovanje žitnih zalog pred vlago, glodavci in mrazom.
Kobalova domačija je bila v okolici znana po svoji gostoljubnosti in čistoči, zato ni nenavadno, da je postala redno varno zavetje za najuglednejše goste, ki so obiskali te kraje. Med njimi je bil najbolj prepoznaven vikar Fanton, v nekaterih ustnih izročilih zapisan tudi kot Fantom. Kot duhovni namestnik, ki je neposredno skrbel za vernike v hribovitih podružnicah, je vikar v vas prihajal občasno – predvsem ob večjih krščanskih praznikih, pogrebih, krstih ali spovedih.
Pot iz Cerknega do Lazca je bila v tistem času dolga, strma in telesno izjemno naporna, še posebej v slabem vremenu, jesenskem deževju ali zimskem snegu. Ko je vikar Fanton opravil svoje duhovne dolžnosti, podelil zakramente in potolažil bolne, je pot nazaj v dolino v istem dnevu pogosto postala prenevarna. Domačija Pri Kobalu mu je takrat ponudila toplo sobo, kmečko večerjo in varno prenočišče. Ti obiski so med domačini pustili neizbrisen pečat. Spomin na uglednega moža, ki je spal v Kobalovi izbi, se je kot znak posebne časti in ponosa prenašal med vaščani še desetletja po tem, ko je hiša že zdavnaj izginila s površja zemlje.
Katastrofalni požar 14. oktobra 1887
Vse lepo in trdno, kar so generacije družine Pri Kobalu in drugi vaščani gradili desetletja, pa je bilo uničeno v enem samem, peklenskem dnevu. Pisal se je 14. oktober 1887. Jesen je bila tistega leta radodarna in kmečko delo v Lazcu je bilo na svojem vrhuncu. Kmetje so pravkar dokončali mlatev; ves letni pridelek pšenice, rži in ječmena je bil očiščen, preštet in pospravljen pod streho oziroma v kleti. Podstrešja so bila polna suhe krme za živino, ob hišah pa so stale visoke grmade drv za prihajajočo zimo. Kleti, vključno s Kobalovo, so pokale po šivih.
Nato pa je izbruhnila nesreča. Sovaščan je iz hudobije zakuril celo vas. V tistih časih protipožarna obramba v hribih praktično ni obstajala; namesto organiziranih gasilcev so se ljudje zanašali le na lesene škafe z vodo, s katerimi pa so bili proti podivjanemu ognju popolnoma nemočni.
Zaradi strnjene gradnje, lesenih sten in izjemno vnetljivih slamnatih ter skodlastih streh se je ogenj s pomočjo gorskega vetra širil z neustavljivo, grozljivo hitrostjo. Plameni so preskakovali s hiše na hišo, z ene domačije na drugo. V le nekaj urah se je ves Lazec spremenil v gorečo grmado. Prestrašeni ljudje so reševali gola življenja in tisto malo živine, kar so jo uspeli pravočasno izpustiti iz hlevov. Ves trud preteklih generacij, vsa hrana za prihajajočo zimo in streha nad glavo so izginjali v gostem, črnem dimu.
Med njimi je do tal pogorela tudi ponosna domačija Pri Kobalu. Ko so se plameni končno umirili, je namesto cvetoče vasi ostalo le grozljivo, sivo pogorišče, prekrito s pepelom in tlečimi glavnjami. Ker je bil oktober, so ljudje ostali brez hrane in zavetja tik pred vrati neizprosne zime. Takratni časopisi so poročali o neizmerni tragediji v Lazcu, sosednje župnije na Cerkljanskem in Idrijskem pa so nemudoma začele zbirati prostovoljne prispevke, obleko in hrano, da bi nesrečni pogorelci sploh lahko preživeli naslednje mesece. Vas je bila zlomljena, a ne uničena; začela se je dolgotrajna, mukotrpna obnova iz pepela.
Vrnitev Cirila Carlija in čudežna najdba pod kozolcem
Desetletja so tekla, svet se je spreminjal, stare rane so se počasi celile, a brazgotine preteklosti so ostale skrite pod površjem. Vas je preživela prelom stoletja, padec avstro-ogrskega cesarstva, italijansko zasedbo Primorske in strahote nove svetovne vojne.
Ko se je Ciril Carli iz Lazca po koncu te zadnje, uničujoče vojne vihre končno vrnil domov, ga je znova pričakal žalosten zgodovinski déjà vu. Vojna mu ni prizanesla; njegov dom je bil požgan in uničen, tako kot domovi mnogih njegovih prednikov leta 1887. Ko pravi hribovec pa se Ciril ni prepustil obupu. Vedel je, da se mora nemudoma lotiti obnove, če želi sebi in svoji družini zagotoviti prihodnost.
Za začetek si je moral urediti raven in varen prostor za delo ter shranjevanje materiala. Izbral si je zemljišče ob vaškem kozolcu, ki je nekako preživel vojne grozote. Tam je začel s krampom in lopato prekopavati utrjena, s travo, trnjem in kamenjem preraščena tla. Delo je bilo težko, zemlja pa trda. Kmalu je njegovo orodje zletelo ob kamen in namesto prsti so se pod površjem začeli kazati mogočni, ravni in natančno klesani kamniti temelji. Ciril je hitro spoznal, da je zadel ob ostanke stare zgradbe – kopal je namesto nekdanje hiše Pri Kobalu, na katero je živ spomin med ljudmi že skoraj utonil v pozabo.
Ko je previdno čistil kotiček te nekdanje globoke kleti, ki je v 19. stoletju služila kot osrednja vaška shramba, pa je doživel popolno presenečenje, ob katerem mu je zastal dih. Pred njim se je med čistim peskom in zemljo pokazal ogromen, nedotaknjen kup zoglenelih pšeničnih zrn. Narava, fizika in čas so pod zemljo ustvarili popoln časovni mehurček.
Tega črnega, zoglenelega žita je bilo več kot trideset mernikov – kar po starih merah pomeni blizu tisoč litrov oziroma več sto kilogramov pridelka! Poleg te okamnele pšenice je Ciril iz globin izkopal še razno staro posodje, delce glinenih posod in zarjavele ostanke nekdanjega kmečkega orodja, s katerim so delale roke njegovih prednikov.
Znanstveno ozadje te najdbe je fascinantno: usodnega 14. oktobra 1887, ko je Kobalova hiša gorela, je silovita vročina nad kletjo ustvarila okolje brez prisotnosti kisika, saj so se nanjo zrušili težki stropi in kamnite stene. Pšenica zato ni zgorela v sivi pepel, temveč se je zaradi visoke temperature dobesedno – spremenila se je v čisto oglje. Ker je oglje odporno proti trohnenju, plesni in bakterijam, zemlja pa ga je neprodušno zaprla, je ta kup žita počival v temi in tišini več kot pol stoletja. Preživel je cesarje, vojske, menjave državnih meja in uničenje, dokler ga ni Ciril Carli znova prinesel na dan.
Najdba tridesetih mernikov zoglenelega žita pod kozolcem v Lazcu je več kot le navaden arheološki podatek. Je globoko pretresljiv, oprijemljiv dokaz o trdoživosti človeka na Cerkljanskem. Je nemi spomenik prednikom, ki so znali v težkih časih deliti svoj ponosni dom z vikarjem, in trajen opomin potomcem, da se iz vsakega pepela, ne glede na to, kako črn je, z delom in vero vedno znova vstaja novo življenje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar