Tragični povratek k Maruškovcu
Pomlad leta 1900 je v Cerkljansko hribovje prihajala počasi, s hladnimi jutri in ostrim zrakom, ki je bril s cerkljanskih vrhov. Visoko nad globoko strugo reke Idrijce je ležala gorska vas Otalež, pod njo, globoko v soteski tik ob bučni reki, pa je stala Zajčeva domačija, po domače znana kot pri Maruškovcu. Divji relief tega konca je od nekdaj narekoval oster ritem življenja. Tamkajšnji posestnik je bil spoštovan mož, njegov tridesetletni sin pa mu je bil v največjo pomoč. Mladenič, poln moči in življenjskih načrtov, je poosebljal prihodnost te trpežne kmetije ob vodi.
V drugi polovici marca je bila pokrajina še ujeta v prehodu med zimo in pomladjo. Medtem ko so ob reki Idrijci popki že počasi nabrekali, so s strmih otaleških pobočij še vedno žuboreli divji spomladanski potoki, napolnjeni s talečim se snegom. Gozdovi na strminah so bili še goli, njihova siva drevesna debla pa so kot nemi stražarji obdajala ozke kolovoze in poti, ki so peljale proti dolini.
Tistega torka, 20. marca, so mladeniča opravki vodili v Idrijo. Mesto pod mogočnim rudnikom je bilo takrat živo upravno in gospodarsko središče, kamor so hribovci iz okolice hodili prodajat sadove svojega truda. Pot ob strugi Idrijce je bila dolga in naporna. Zimska zmrzal, ki je popuščala pod prvimi toplejšimi žarki, je kolovoz spremenila v globoko blato, prepredeno z ostrimi skalami in kolesnicami, ki so jih vanje vrezali težki vozovi. Kamnito rečno korito tik ob domačiji je bučalo od visoke spomladanske vode, zvok divje reke pa je nenehno odmeval med strmimi stenami soteske.
Ko je mladenič opravil svoje delo v mestu in se peš vračal domov po dolini, se je sonce že nagibalo za zahodne gorske grebene. Svetloba je začela hitro pojemati, sence so postajale dolge, nad vodo pa se je začela spuščati zahrbtna hladna meglica. Utrujenega od hoje ga je na poti dohitela težka lesena kmečka vprega. Voznik, ki je prav tako potoval v smeri pod Otalež, je prepoznal Maruškovega fanta in mu prijazno ponudil prostor na visokem vozu. Fant je hvaležno sprejel ponudbo, splezal gor in sedel, medtem ko je ropot lesenih koles odmeval med samotnimi stenami soteske.
Pot se je bližala koncu. Ko je voz pripeljal v neposredno bližino domačije pri Maruškovcu, ki je stala tik ob rečni strugi pod strmimi pobočji, se je voznik ustavil. Mladenič je vstal na visokem vozu. Ker je bil poštene krvi, je segel v žep, da bi poiskal nekaj krajcarjev in vozniku poplačal prijaznost za prevoz.
V tistem usodnem delčku sekunde pa se je zgodilo nepredvideno. Morda zaradi nenadnega šuma iz obrežnega grmovja, bučanja bližnje reke ali pa neprevidnega giba z vajetmi, so konji nenadoma sunkovito potegnili naprej. Voz je divje trznil. Mladenič, ki je nepripravljen stal in brskal po žepih, je v hipu izgubil ravnotežje.
Padec z visokega voza je bil silovit in neizprosen. Z vso težo je zgrmel na trda, s kamenjem tlakovana tla, neposredno pred očmi domače hiše ob Idrijci. Udarec je bil usoden. Voznik je v grozi ustavil konje in skočil na pomoč, a mladenič je negiben ležal na tleh. Ko so ponj pritekli pretreseni starši, je bilo upanja malo. Njegovo telo je bilo zlomljeno, življenjska sila je nezadržno odtekala. Le nekaj trenutkov po padcu je pred svojo rojstno hišo, obkrožen z grozo svojih bližnjih in ob nenehnem šumu reke, izdahnil svoje mlado življenje.
Smrt tridesetletnega fanta je pod Otaležem pustila globoko praznino. Starši, ki so v njem videli svojega naslednika in edino oporo za stara leta, so se utopili v neizmerni žalosti. Tudi med znanci in krajani je zavladal težek molk; nesreča je znova opomnila, kako tanka je linija med vsakdanjim delom in nenadno smrtjo v teh krajih.
Nihče v tistih dneh o nesreči ni takoj poročal v časopisje. Šele dober mesec kasneje je vestni dopisnik začutil dolžnost, da to veliko nezgodo iztrga pozabi. V Primorskem listu z dne 3. maja 1900 je zapisal besede, ki še danes odmevajo kot opomin minulih časov: »Bodimo pri vozeh in na vozeh vedno previdni.« Zgodba o Maruškovem fantu tik ob Idrijci je tako ostala vklesana v zgodovinski spomin kot nemi pričevalec o času, ko so bila vsakdanja potovanja nevarna avantura in ko je bil vsak povratek domov lahko zadnji.
Ni komentarjev:
Objavite komentar