Iz idiličnih Pluženj v srbsko zemljo
Mladost v senci hribov in trdega kruha
Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je bilo življenje v hribovitih vaseh nad Idrijco in Baško grapo neizprosen boj za preživetje. V odmaknjeni vasici Plužnje, ki je cerkveno in upravno spadala pod župnijo Otalež na Primorskem, je v tistem času odraščal Matija Zajec. Pokrajina, čeprav naravno idilična s svojimi strmimi fasetami, zelenimi travniki in samotnimi kmetijami, s kmetijstvom ni mogla prehraniti številnih ust. Fantje in dekleta so morali hitro odrasti. Že v zgodnji mladosti so morali poprijeti za vsakršno delo, bodisi na domačih strminah bodisi kot najemni delavci pri premožnejših kmetih.
Matija je že od malih nog izstopal iz povprečja in postal ponos svojih staršev. V okolju, kjer so mladi moški včasih iskali uteho pred težkim vsakdanom v vaških krčmah, je bil Matija vzor krščanske kreposti in resnosti. Bil je zgleden mladenič, ki ni zapravljal časa s praznim pomenkovanjem, niti ni trošil skromnega denarja za trenutne užitke. Njegovo življenjsko vodilo so postali izjemna delavnost, globoka verska vzgoja in varčnost – vrline, ki so bile v tistih časih največje bogastvo revnega hribovskega človeka.
Pot s trebuha za kruhom: Trst, mesto priložnosti
Želja, da bi razbremenil domačo kmetijo in finančno pomagal staršem ter številni družini, je Matijo že pri rosnih sedemnajstih letih odvedla od doma. Pot ga je vodila v kozmopolitski Trst, takratno glavno pristaniško okno Avstro-Ogrskega cesarstva v svet. Trst je bil v tistem obdobju magnet za slovenske fante in dekleta iz zaledja, saj je ponujal delo v pristanišču, ladjedelnicah, trgovinah in gradbeništvu.
V tem velikem, hrupnem in cvetočem mestu se je Matija hitro znašel. Njegova naravna poštenost in neupogljiva delavnost sta kmalu rodili sadove. Našel si je zanesljivo zaposlitev in začel uresničevati svoj cilj. Vsak mesec je znaten del zaslužka pošiljal domov v Plužne, s čimer je staršem lajšal preživetje in omogočal šolanje ter odraščanje mlajših sorojencev. Kljub mestnim skušnjavam je ostal zvest samemu sebi: z neizmerno varčnostjo mu je uspelo privarčevati tudi lepo osebno vsoto denarja. V rojstnem kraju in celotni otaleški fari je veljal za fanta brez primere. Bil je sinonim za zanesljivost. Doma v vasi ga je čakala svetla prihodnost: ljubeči starši, dva brata, štiri sestre in mlada nevesta, s katero sta že tkala načrte za poroko in ustvarjanje lastnega doma.
Usodno poletje 1914 in vpoklic pod cesarski prapor
Vse upe in mladostne sanje pa je surovo prekinilo usodno poletje leta 1914. Po atentatu na prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu se je sprožil neustavljiv koleselj prve svetovne vojne. Avstro-Ogrska je razglasila splošno mobilizacijo in Matija, takrat štiriindvajsetletni moški v polni moči, je prejel vpoklic v vojsko.
Dodeljen je bil k znamenitemu 97. pehotnemu polku (Infanterieregiment Nr. 97), katerega naborno okrožje je obsegalo prav Trst in slovensko Primorje. Polk, v katerem so večino moštva sestavljali Slovenci in Hrvati, je bil znan po svoji borbenosti, a tudi po trdi usodi svojih mož. Namesto da bi Matija ostal v bližini domačih krajev ali v Trstu, ga je vojaška mašinerija skupaj z tisoči drugih primorskih fantov poslala daleč na jug – na balkansko, srbsko bojišče, kjer so potekali krvavi spopadi z močno in izkušeno srbsko vojsko.
Tudi v sivi vojaški suknji, obdan z grozotami in pomanjkanjem, ki jih prinaša vojna, Matija ni izgubil svojega plemenitega značaja. Ostal je skrben in varčen. V zadnjih mesecih svojega življenja, ko so vojaki trepetali za golo preživetje, je uspel od svojih skromnih vojaških prejemkov privarčevati 100 kron. Ta znesek je vojaška uprava kasneje, po uradni poti, poslala njegovim staršem. Bil je to pretresljiv, zadnji materialni dokaz njegove sinovske ljubezni in skrbnosti, ki jo je ohranil vse do svojega zadnjega diha.
Smrt na straži v mračni Jagodnji
Jesen leta 1914 je na srbskem bojišču prinesla izjemno težke pozicijske boje. Avstro-ogrska vojska je prodirala preko Drine, spopadi pa so dosegli vrhunec na gorskih grebenih planine Jagodnija, jugovzhodno od Krupnja. To je bilo območje gostih gozdov, mraza, blata in nenehnih zased.
Dne 24. oktobra 1914 je 24-letni Matija Zajec stal na straži v mračnem, tesnobnem gozdu Jagodnije. Bil je čas napetega premirja pred nevihto, ko je odločala vsaka sekunda. Daleč od domačih Pluženj, obdan z neznano in sovražno pokrajino, je Matija zrl v temo in varoval življenja svojih soborcev. Iz te mračne gozdne goščave pa je nenadoma in zahrbtno udarila smrt. Matija je padel, zadet sredi opravljanja svoje vojaške dolžnosti. Njegovo mlado, obetavno življenje se je nasilno končalo na tuji, srbski zemlji, daleč stran od tistih, ki jih je imel najraje.
V. Večni počitek in spomin, pretopljen v časopisne vrstice
Soborci so Matijo z vsemi vojaškimi častmi pokopali tam, na daljnem bojišču v Srbiji, v skupno ali začasno grobnico, ki jo je kasneje zgodovina pogosto izbrisala. Zaradi vojne cenzure in pretrganih poštnih povezav je kruta novica o njegovi smrti v domače Plužnje prispela šele čez nekaj mesecev. Izguba prvorojenca ali ljubljenega brata in zaročenca je celotno družino ter vas zavila v neizmerno, nemo žalost.
Zaman so starši pogledovali proti poti, ki je vodila v vas; zaman so bratje, sestre in mlada nevesta upali na čudež. Njihovi načrti so se razblinili v prah. Edina tolažba, ki je ostala strtim sorodnikom v tistih dolgih, črnih vojnih letih, je bila globoka krščanska vera in upanje, da se bodo z Matijo znova srečali v večnosti, kjer ni vojn in trpljenja.
Matiji Zajcu ni bilo usojeno, da bi po dolgem življenju počival v posvečeni domači zemlji, v senci otaleške cerkve in ob zvokih domačih zvonov, ki so ga pospremili v svet. Kljub temu pa spomin nanj ni zbledel. Prijatelji, rojaki in sosedje so se od njega poslovili z osmrtnico v takratnem slovenskem časopisju. Preko tiskanih vrstic, ki so ostale trajen zgodovinski dokument, so mu v Srbijo poslali svoj zadnji, globoko spoštljivi pozdrav:
»Bodi ti srbska zemlja lahka.«
Njegovo ime ostaja vklesano v zgodovino otaleške fare kot opomin na generacijo mladih fantov, ki jim je vojna vzela prihodnost, a jim ni mogla vzeti njihovega plemenitega srca.
Ni komentarjev:
Objavite komentar