Krik iz Otaleža leta 1919

 Krik iz Otaleža leta 1919: »Če ne bomo kmalu rešeni te sužnosti, nam je znoreti«

Zgodovinski dokument, objavljen v tedniku Učiteljski tovariš tik po koncu prve svetovne vojne, razkriva prve pretresljive mesece italijanske okupacije na Cerkljanskem in napoveduje dolgo noč fašističnega raznarodovanja.

Podpis premirja novembra 1918 prebivalcem Slovenskega primorja ni prinesel olajšanja, temveč začetek novega, temačnega obdobja. Italijanska vojska je na podlagi tajnih meddržavnih dogovorov nemudoma zasedla slovenska ozemlja. Med njimi je bil tudi cerkljanski sodni okraj, kjer so se domačini čez noč znašli pod tujo vojaško upravo.

Kako dramatični, polni strahu in negotovosti so bili tisti prvi tedni, nazorno priča kratek, a izjemno buren zapis z naslovom »Zgodba«, ki ga je neimenovani slovenski domoljub pod psevdonimom »Otaležan« poslal v objavo osrednjemu pedagoškemu listu Učiteljski tovariš. Časopis ga je natisnil 3. januarja 1919. Ta pretresljivi primarni vir nam danes, več kot stoletje kasneje, odpira vrata v zakulisje začetkov tistega, kar je kasneje preraslo v načrtno fašistično potujčevanje.

03.01.1919, letnik 59, številka 1

Šola pod nadzorom karabinjerjev

Iz zapisa izvemo, da se je pouk v cerkljanskem okraju začel 2. decembra 1918, a ne po volji šolskih oblasti, temveč po ukazu italijanskega poveljstva, ki je med šolske klopi poslalo karabinjerje. Prisotnost oboroženih orožnikov je pomenila brutalno ponižanje za slovenske pedagoge. Ti so se morali že prvi dan boriti za svoj jezik, saj so Italijani zahtevali takojšnjo uvedbo italijanščine. Ker pa uradnih civilnih odlokov še ni bilo, so se slovenski učitelji pogumno uprli in nadaljevali delo po starem urniku.

Toda pritisk ulice in navadnih vojakov je bil vsakodneven. Avtor v pismu navaja provokativne besede italijanskih prostakov, ki so šolskemu osebju napovedovali hiter konec:

»Maserà la scuola italiana, e maestri se caput« (Jutri bo šola italijanska, učitelji pa boste pokončani).

Ta surova napoved se je žal uresničila le nekaj let kasneje z zloglasno Gentilejevo šolsko reformo (1923), ki je slovensko besedo popolnoma izgnala iz šol.

Med kolaboracijo in izgnanstvom v Kalabrijo

Okupator se je takoj lotil razbijanja stebrov slovenske skupnosti. Že 5. decembra so italijanske oblasti neznano kam (baje na izpraševanje v Gorico) odpeljale vse bivše avstro-ogrske vojakih, stare med 18 in 40 let – tiste torej, ki bi lahko organizirali kakršen koli odpor. Učitelje in uradnike so sicer začasno pustili na miru, a nad njimi je visel Damoklejev meč finančnega in političnega izsiljevanja.

Z Novim letom je namreč izplačilo plač prevzela italijanska vlada, kar je s seboj prineslo zahtevo po obveznem izvajanju italijanskih pozdravov. Pisec pisma pred svoje stanovsko tovariše postavlja mračno in kruto dilemo: če uklonijo hrbet, jih čaka narodno zasramovanje, če ponosno zavrnejo, pa izgon v odročne, nerazvite predele južne Italije (Kalabrija).

Pozabljeni krik na pomoč

Dopis se zaključi z obupanim, eksistencialnim krikom:

»Sicer smo prepričani, da ne bomo nikdar pod Italijo... Če pa ne bomo kmalu rešeni te sužnosti, nam je znoreti. Svobodni bratje, pomagajte nam!«

Ta klic na pomoč je bil naslovljen na Ljubljano in novonastalo državo južnih Slovanov (Kraljevino SHS). Primorci so takrat še trdno verjeli, da jih bo matični narod rešil s pomočjo mednarodne diplomacije na mirovni konferenci v Parizu. Žal pa je bila zgodovina neusmiljena – z Rapalsko pogodbo leta 1920 je meja dokončno padla na tisočletni greben, Primorska pa je bila za četrt stoletja prepuščena na milost in nemilost asimilacijskemu stroju.

Pričujoče pismo »Otaležana« iz začetka leta 1919 ni le suhoparen zgodovinski podatek. Je živ, pretresljiv dokument časa, ki nas opominja na neizmeren pogum primorskih učiteljev, ki so med prvimi občutili težo okupatorjevega škornja, a so kljub temu vztrajali pri obrambi domače besede.

---