Nova maša benediktinca Roberta Jereba v Otaležu (1896)
Zgodovinski mozaik verskega praznika v luči družbenopolitičnih prelomov ob koncu 19. stoletja
Otalež, 25. oktober 1896 – Hribovite vasi nad Cerkljansko in Idrijsko dolino so bile konec oktobra leta 1896 priči izjemnemu dogodku, ki je globoko ganil lokalno prebivalstvo in v javnosti pustil močan odmev. Domačin Robert Jereb, redovnik iz starodavnega benediktinskega samostana v Admontu na Zgornjem Štajerskem, je v svojem rojstnem kraju daroval svojo prvo sveto mašo. Ta dogodek pa ni bil pomemben le z verskega vidika, temveč je postal ogledalo takratnih ostrih ideoloških in političnih bojev med tradicionalno katoliško skupnostjo in prodirajočim socialdemokratskim delavskim gibanjem iz bližnje Idrije.
Iz uradniških pisarn na Dunaju v benediktinski Admont
Življenjska pot novomašnika Roberta Jereba je bila za takratne kmečke razmere v naših gorah izjemno nenavadna in polna prelomov. Rojen je bil 30. maja 1859 v Otaležu. Kot bister hribovski fant se je podal na šolanje in sčasoma dosegel ugleden položaj v prestolnici monarhije – postal je državni uradnik pri cesarsko-kraljevem finančnem ministrstvu na Dunaju.
Kljub obetavni karieri v državni upravi pa je Jereb začutil močan duhovni poklic. Odločil se je za radikalen življenjski prehod: zapustil je varno uradniško službo, vstopil v strogi benediktinski red in se naselil v znamenitem samostanu Admont na Zgornjem Štajerskem. Po zaključku študija in priprav je bil 10. oktobra 1896 posvečen v duhovnika. Le dva tedna kasneje se je vrnil v domači Otalež, da bi med svojimi rojaki obhajal svojo prvo nekrvavo daritev.
Novomašna ikonografija in spomin
Kot je bilo v navadi, je dogodek spremljala izdaja spominske podobice, ki je danes dragocen primerek lokalne verske dediščine iz konca 19. stoletja. Podobica s svojo simboliko odraža globoko duhovno naravnanost mladega redovnika:
- Prednja stran (Avers): Bogata krščanska ikonografija z upodobitvijo križa, ovce (simbol Kristusa in ponižnosti), cvetlic ter golobov (simbol svetega Duha in miru). Podobo dopolnjuje pomenljiv življenjski verz: »Prenašaj potrpežljivo življenja bridkost, Zveličarjeva ljubezen jo spremlja v radost.«
- Zadnja stran (Revers): Vsebuje uradno tiskano posvetilo, ki trajno dokumentira dogodek: Ob novi maši Roberta Jereba, 25. 10. 1896 v Otaležu.
Odmev v takratnem tisku: Praznik v osrčju gora
Slovesnost v Otaležu je bila za tiste čase in odročne kraje prava senzacija. Časnik Soča je že 16. oktobra 1896 (št. 42) z navdušenjem napovedoval: »V Otaležu bo služil 25. t. m. svojo sv. novo mašo Otaležki domačin č. o. Robert Jereb, redovnik s. Benedikta. — Pač redka slavnost v naših gorah!«
Na sam dan slovesnosti, v nedeljo, 25. oktobra, se je v Otalež zgrnila mnogobrojna množica iz cele okolice. Ljudje so prišli peš iz vseh sosednjih grap in hribov, da bi izkazali spoštovanje rojaku. Primorski list je v svoji 31. številki zapisal, da je bila ta prva daritev nekaj gotovo nenavadnega za Otalež, saj so bili redovniški poklici iz teh krajev izjemno redki.
Ideološki trk: Dekanovo opozorilo pred idrijskimi »mokrači«
Čeprav je bil dogodek v osnovi verske narave, pa poročila iz tistega časa jasno kažejo, da Otalež ni bil izoliran pred političnimi vrenji, ki so takrat zajemala slovenske dežele. Konec 19. stoletja je namreč pomenil bliskovit vzpon delavskega gibanja. Iz bližnje rudarske Idrije se je med kmečko prebivalstvo močno širil vpliv socialne demokracije.
Katoliški tisk (natančneje Primorski list, 10. 11. 1896, št. 32) je ta pritisk opisal z izrazito borbeno in konservativno retoriko. Poročevalec je poudaril, da je obisk dokazal, da slovensko ljudstvo še spoštuje duhovniški stan, kar pa po njegovem mnenju ni bilo samoumevno. Idrijske socialne demokrate so namreč konservativni krogi slabšalno imenovali mokrači. Časnik jim je očital, da so ravno v ta kraj zanesli strupeno glasilo svojih pogubnih naukov Delavca.
Ta napetost je dosegla vrhunec med samo novomašno liturgijo v cerkvi. Častiti gospod dekan iz Cerkna je v svojem cerkvenem govoru (pridigi) sicer spregovoril o lepotah in prijetnostih duhovniškega poklica, a je hkrati ostro nastopil proti novodobnim političnim tokovom. Izpostavil je žalost in ovire, katere delajo dušnemu pastirju oni, ki pri ljudstvu spodkopavajo veljavo duhovnika. Nova maša je tako služila tudi kot manifestacija moči tradicionalne katoliške struje, ki se je krčevito branila pred prodorom delavskega tiska in socialističnih idej na podeželje.
Epilog: Življenje v luči zgodovine
Robert Jereb se po novi maši ni vrnil v uradniško življenje, temveč je ostal zvest svojemu redovniškemu poklicu. Kot benediktinec je služboval v Avstriji; od leta 1897 naprej je deloval kot kaplan v vasi St. Lorenzen v Paltenthalu na avstrijskem Štajerskem. Svojo življenjsko pot pa je sklenil tam, kjer se je njegova redovna pot začela – umrl je 8. maja 1928 v samostanu Admont, v svojem 60. letu starosti.
Zgodba o novi maši v Otaležu leta 1896 is dragocen prispevek k lokalni zgodovini Cerkljanske. Skozi usodo enega samega človeka – od hribovskega fanta preko dunajskih pisarn do štajerskega samostana – nam osvetljuje utrip časa, ko so se v idiličnih slovenskih gorah začeli neizprosno lomiti valovi starega in novega sveta.
Uporabljeni viri in literatura:
- Časnik Soča, letnik 1896, št. 42 (16. 10. 1896).
- Časnik Primorski list, letnik 1896, št. 31 (31. 10. 1896) in št. 32 (10. 11. 1896).
- Zgodovinski arhiv samostana Admont.
- Ohranjen avtentični primerek novomašne podobice, Otalež, 1896.
Ni komentarjev:
Objavite komentar