Grenki kruh iz Masor

 Zgodba posestnika Alojzija Mlakarja

Vir-Ilustrirani glasnik 15.1 1915 št.1

Hribovske Masore, dvignjene visoko nad sotesko reke Idrijce, so bile poleti leta 1914 polne življenja. Na kmetiji številka 123 v občini Otalež je dišalo po sveže pokošenem senu in znoju. Triintridesetletni Alojzij Mlakar je bil moški v najlepših letih – trden, spoštovan posestnik in, kot so ga opisovali sosedje, nadvse skrben gospodar. Njegov svet so predstavljali strmi rogovi gora, rodovitna zemlja, ki jo je obdeloval z ljubeznijo, predvsem pa njegova družina: ljubeča žena in štirje majhni otroci, katerih smeh je odmeval po domačem dvorišču.

Toda tisto usodno poletje je mir v hipu izpuhtel. Namesto zvonov, ki so vabili k počitku, so po dolini zadoneli bobni mobilizacije. Avstro-Ogrska je napovedala vojno.

Slovo na domačem pragu

Ukaz o vpoklicu je na Masore prispel kot strela z jasnega. Alojzij, zvest svoji dolžnosti, a s težkim srcem, je moral takoj v začetku mobilizacije odložiti kmečko orodje in obleči sivo-zeleno uniformo.

Dan odhoda je bil prežet s solzami in tesnobo. Žena, ujeta med strah pred prihodnostjo in skrb za štiri majhne otroke, ki so se oklepali njenega krila, je jokala. Alojzij, čeprav je v prsih čutil težko slutnjo, je zbral vso svojo moško moč. Močno jo je objel in jo zastonj tolažil z besedami, ki so želele pregnati črne oblake: »Nikar ne jokaj, mati. Bog nas varuje. Saj se kmalu spet vidiva, ko bo te nadloge konec.«

To so bile njegove zadnje besede, ki so ostale zapisane v njenem srcu. Obrnil se je in odšel po poti navzdol, ne da bi vedel, da svoje domačije in gora nad Idrijco ne bo nikoli več videl.

V primežu velike vojne

Alojzij Mlakar je bil dodeljen k elitnemu 20. lovskemu bataljonu (Feldjägerbataillon Nr. 20). Kot možu z izkušnjami in uglajenim značajem so mu kmalu zaupali odgovorno nalogo: postal je častniški sluga. Njegov vsakdan ni bil le boj z orožjem v roki, temveč skrb za logistiko, prenos ukazov in pomoč častniku v najbolj nevarnih situacijah na bojišču.

Bataljon je bil kmalu pahnjen v pekel vzhodne fronte v Galiciji (današnje območje Poljske in Ukrajine). Jesen leta 1914 je bila tam strahotna. Blato, mraz, nenehno obstreljevanje ruske carske vojske in juriši skozi bodečo žico so hitro kosili med mladimi slovenskimi fanti. Med tistimi, ki so v teh strašnih spopadih dali svoje življenje za cesarja, a z mislijo na dom, je bil tudi Alojzij.

V eni od krvavih bitk v tujini je bil hudo ranjen. Kljub oskrbi v zaledni bolnišnici so bile rane pretežke za njegovo utrujeno telo. Dne 23. oktobra 1914, ko so doma na Masorah listi že odpadali z dreves, je daleč stran od domovine utripnilo njegovo plemenito srce.

Zapuščina in večni mir

Novica o smrti skrbnega očeta in gospodarja je na Masore prispela kot težak klesan kamen. Hiša številka 123 je utihnila v nemi bolečini. Za Alojzijem je ostala žalujoča vdova, soočena z nepredstavljivim bremenom: kako popolnoma sama, sredi vojne morije in pomanjkanja, prehraniti in vzgojiti štiri nepreskrbljene sirote ter ohraniti kmetijo.

Alojzijeva žrtev pa ni bila pozabljena. Lokalna skupnost in sorodniki so njegov spomin počastili z zapisom, ki odmeva skozi čas in priča o globoki veri takratnega slovenskega človeka:
»Mir njegovi duši, preostale pa Bog tolaži! Dobri oče jih pričakuje v drugem življenju!«

Alojzij Mlakar je ostal zapisan v zgodovini Masor in Otaleža kot simbol generacije mož, ki jim je vojna vzela prihodnost, a jim ni mogla vzeti časti, ljubezni do družine in večnega spomina v srcih njihovih potomcev.