Pred 70 leti je v Otaležu končno pritekla voda iz pip
Iz arhivskih zapisov časopisa Slovenski Jadran (januar 1955) – Od neuresničenih avstrijskih načrtov iz leta 1912 do uspešnega povojnega udarništva
OTALEŽ – Življenje v hribovitih vaseh Cerkljanskega je bilo skozi zgodovino zaznamovano z neizprosnim, vsakodnevnim bojem z naravo in njenimi zakonitostmi. Čeprav so ti kraji na prvi pogled bogati z gozdovi, divjo naravo in globokimi grapami, v katerih šumijo potoki, je bila čista pitna voda na visoki, prepadni terasi nad desnim bregom Idrijce, kjer leži vas Otalež, prava geografska dragocenost.
Stoletja so bili domačini obsojeni na mukotrpno delo. Ženske, možje in nemalokrat tudi otroci so vodo tovorili v težkih lesenih ali pločevinastih posodah na lastnih hrbtih. Vsak liter tekočine je bilo treba iz globokih, oddaljenih izvirov prinesti strmo navkreber do domačih kuhinj in hlevov. V sušnih mesecih je to pomenilo ure in ure hoda, pozimi pa nevarno drsenje po poledenelih hribovskih poteh. Zato zima na prelomu let 1954 in 1955 za Otalež ne pomeni le navadne letnice v župnijski ali vaški kroniki. Pomeni zgodovinski mejnik, ki je enkrat za vselej presekal stoletno tradicijo težkega fizičnega garaštva in za vedno spremenil usodo teh krajev.
Načrti v predalih več kot štiri desetletja
Kritična potreba po urejeni vodo oskrbi je bila v Otaležu uradno prepoznana že davno pred prvo svetovno vojno. V času Avstro-Ogrske monarhije, ko je država začela načrtno posodabljati infrastrukturo na svojih obrobnih območjih, so takratni carski inženirji leta 1912 obiskali vas. Natančno so izmerili višinske razlike, popisali izvir pod vasjo ter izrisali in uradno odobrili prve tehnične načrte za vaško vodovodno omrežje.
Zdelo se je, da je civilizacijski napredek na dosegu roke, a je imel avstrijski načrt ogromno finančno zanko. Dunajska oblast je namreč odločila, da država projekta ne bo subvencionirala – prebivalci so morali celotno, za tiste čase izjemno drago investicijo kriti sami s svojimi sredstvi. Za hribovske kmete, ki so preživljali številne družine s skromnim kmetovanjem na strmih tleh in z delom v gozdu, je bil to popolnoma nepredstavljiv finančni zalogaj. Denarja preprosto ni bilo.
Gradnja je ostala na mrtvi točki, načrti na papirju pa so obležali v prašnih predalih birokratov. Kmalu zatem je izbruhnila prva svetovna vojna, sledila so težka leta italijanske okupacije pod fašizmom, nato druga svetovna vojna. Skozi vse te zgodovinske viharje in tri različne državne ureditve so Otaležani še naprej nemoteno nosili vodo na svojih upognjenih hrbtih, projekt iz leta 1912 pa je postal le grenak spomin na neizpolnjene obljube.
Udarništvo pod taktirko pripravljalnega odbora
Šele po koncu druge svetovne vojne, v obdobju intenzivne obnove porušene domovine in splošnega optimizma, so se stvari končno premaknile z mrtve točke. Nova povojna ljudska oblast je v okviru petletnih načrtov in splošne modernizacije podeželja začela prisluhniti prošnjam zapostavljenih hribovskih vasi. Ključni premik se je zgodil, ko je prošnjo iz Otaleža podprl takratni okraj. Odobrena je bila finančna pomoč, ki je omogočila nakup takrat deficitarnega materiala – litoželeznih in pocinkanih cevi, ventilov ter cementa za zbiralnike. To je bil material, ki ga revna vas s svojo agrarno ekonomijo sama nikoli ne bi mogla kupiti na prostem trgu.
Vendar pa državni denar ne bi pomenil ničesar brez izjemnega samoprispevka in neuničljivega udarniškega duha samih vaščanov. Formiral se je gradbeni oziroma pripravljalni odbor, ki je moral organizirati logistično izjemno zahteven podvig. Vsaka hiša v vasi, brez izjeme, se je zavezala, da bo prispevala določeno število delovnih ur ali poslala moške delovne roke. Možje, fantje in celo starejši so z navadnimi lopatami, krampi in klinastimi kladivi ročno kopali jarke skozi trdo, kamnito in s koreninami prepredeno hribovsko zemljo.
Dela so potekala pod strogo, a izjemno pravično taktirko pripravljalnega odbora. S svojo neutrudnostjo, brezhibno organiziranostjo in sposobnostjo motiviranja ljudi sta se v zgodovino vasi neizbrisno zapisala domača tovariša Feliks Slabe in Jože Eržen. Delo je potekalo prostovoljno, pogosto po tem, ko so kmetje že opravili svoje redno celodnevno delo na kmetijah.
Ekspresna gradnja in veliko vaško slavje
Fizična gradnja se je pod žgočim soncem začela v zadnjih dneh avgusta leta 1954. Glede na izjemno zahteven, strm teren in dejstvo, da strojne mehanizacije praktično niso imeli, je bil napredek gradnje za zunanje opazovalce osupljiv. Vaški udarniki so dobesedno tekmovali s časom, saj so želeli jarke izkopati in cevi zasuti pred prihodom prvega jesenskega deževja in neizprosne zimske zmrzali, ki v teh krajih hitro okovi zemljo.
Po zgolj štirih mesecih nadčloveških naporov, natančneje 26. decembra 1954 – ravno v času božično-novoletnih praznikov –, so bila gradbena dela uradno zaključena. Ko so odprli glavne ventile na novem zbiralniku, je čista izvirska voda prvič v zgodovini pod močnim pritiskom pritekla neposredno v hišne kuhinje. Stare brenče so čez noč postale odvečen kos preteklosti.
Uradna otvoritev vodovoda, o kateri je nato 14. januarja 1955 s ponosom in na naslovnih straneh poročal osrednji primorski časopis Slovenski Jadran, je bila za celoten Otalež nepopisen, čustven praznik. Življenjski standard prebivalcev se je dvignil v enem samem dnevu. Higienske razmere v hišah so se drastično izboljšale, vsakodnevno gospodinjsko delo žensk je postalo neprimerljivo lažje, olajšanje pa so začutili tudi v hlevih, saj je živina končno dobila stalen in zdrav vir vode, ne da bi jo morali napajati na oddaljenih kalih.
Da ta velika pridobitev za Otalež ni pomenila le udobja in konca fizičnega trpljenja, temveč tudi ključno varnostno prelomnico za prihodnost, so naslednjo nedeljo po uradnem odprtju dokazali gasilci iz sosednje vasi Plužnje. V Otaležu so organizirali veliko javno gasilsko vajo. Z novimi hidranti in močnimi vodnimi curki, ki so brizgali visoko prek streh stanovanjskih hiš, so domačinom zorno in slikovito prikazali, kako hitro, učinkovito in varno je zdaj mogoče obvarovati njihove lesene in zidane domove pred uničujočimi požari, ki so v preteklosti večkrat upepelili cele domačije.
Ta dogodek iz zime 1954/1955 ostaja v kolektivnem spominu Cerkljanske zapisan kot večni simbol zmage trmaste hribovske skupnosti, požrtvovalnega trdega dela in pristne med sosedske solidarnosti – vrednot, ki so Otalež po desetletjih čakanja končno in nepreklicno popeljale v moderno dobo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar