Zgodba o Jakobu in njegovih čebelah
I. Dolga zima v gorski osami
Leta 1909 je zima na Cerkljanskem kazala svoje najbolj neizprosne zobe. Vas Otalež, ugnezdena na strmih pobočjih nad dolino Idrijce, leži na spoštljivi višini 603 metrov nad morjem. Tam gori se narava ravna po svojih, veliko strožjih zakonih. Tistega leta je sneg še globoko v aprilu prekrival strma polja in gozdne poti. Tudi ko so koledarji že kazali maj, so se z gorskih vrhov spuščale mrzle megle, burja pa je žvižgala skozi reže lesenih skednjev.
Med ljudmi je vladala tiha skrb. Zaloge krme za živino v hlevih so kopnele, krompir v kleteh je klil, narava pa je spala globoko, skoraj zaspano spanje. Vsi so čakali na odrešilno toploto, a gorsko sonce je le stežka premagovalo mraz, ki se je zajedel v zemljo.
Nihče pa ni zime preživljal z večjim strahom in hkrati z večjim potrpljenjem kot stari Jakob Brejc. Štel jih je že častitljivih enainosemdeset. Njegov obraz je bil prepreden z gubami, ki so pričale o desetletjih trdega kmečkega dela, njegove oči, obrobljene s sivimi trepalnicami, pa so ohranile tisto bistro, skoraj otroško iskro. Jakob je bil čebelar. Za seboj je imel že toliko čebelarskih let, da je natančno vedel, kako tanka je meja med življenjem in smrtjo v majhnem lesenem panju, ko zunaj divja vihar.
Skrb starca in prebujanje življenja
Čez vso zimo je Jakob vsak dan, ne glede na snežni metež ali strupen mraz, obiskoval svoj skromni čebelnjak, prislonjen ob zavetno stran stare koče. Z roko, ki se je rahlo tresla od starosti, je prislonil uho na lesene stene panjev. Poslušal je. Globoko, ritmično brenčanje — tako imenovani zimski šum — mu je povedalo, ali je matica živa in ali imajo čebele še dovolj hrane. Če je začutil, da družina slabi, jim je previdno dodal nekaj medu. Zavedal se je, da so čebele njegovo največje bogastvo in njegova vez z življenjem.
Ko so nastopili prvi majski dnevi, se je vreme le začelo prelamljati. Sneg se je stopil, iz namočene zemlje so pokukali prvi spomladanski cvetovi in zrak je končno zadišal po pomladi. Kljub temu je narava še vedno močno zaostajala za prejšnjimi leti. Naravni zakoni so velevali, da si bodo čebele opomogle šele globoko v juniju.
Toda v soboto, 15. maja, se je v Otaležu zgodilo nekaj, kar bo ostalo zapisano v zgodovini kraja.
Sobota, 15. maja 1909
Jutro je bilo nenavadno mirno in toplo. Sončni žarki so obsijali Jakobovo dvorišče in starec je prisedel na leseno klop, da bi si ogrel kosti. Ko je opazoval izletne odprtine svojih panjev, je opazil nenavadno živahnost. Čebele niso le prinašale prvega cvetnega prahu; pred panji je vladala prava mrzlica. Nenadoma se je iz notranjosti enega od panjev zaslišalo globoko, glasno brenčanje, ki je hitro naraščalo. Jakob je v trenutku prepoznal ta zvok. To je bil klic k rojenju.
»Nemogoče,« je zamrmral sam pri sebi in se oprl na palico, da bi vstal. »Saj je komaj sredina maja. Letos sploh še ni bilo prave paše!«
Toda narava se ni ozirala na starčeve dvome. Iz žrela prvega panja je začela vreti nepregledna množica čebel. Kot gost, živ oblak so se dvignile v zrak. Stara matica je poletela in za njo je planil mogočen, močan roj, ki je zatemnil sonce nad Jakobovim vrtom. Čebele so zakrožile nad staro jablano in se začele zbirati v velik grozd na eni od spodnjih vej.
Preden je Jakob sploh uspel zajeti sapo, je že hitel pripravljat pleteni koš, ometan z blatom in glino — tradicionalno košnico, ki jo je sam izdelal iz vrbovega protja. Z njo je previdno prestregel prvi roj. A še preden ga je utegnil varno odložiti, se je iz sosednjega panja zaslišal enak, mogočen trušč. Tudi druga čebelja družina se je odločila ustvariti novo življenje. V enem samem dopoldnevu, sredi hladnega gorskega maja, je imel enainosemdesetletni Jakob Brejc prva dva rojca.
Za gorske predele, kot je Otalež, je bil to pravi naravni čudež. Zgodnje rojenje je namreč neizpodbiten dokaz, da so bile čebelje družine izjemno močne, zdrave in odlično prezimljene. To ni bilo naključje — to je bil neposreden rezultat Jakobovega celoletnega truda, znanja in neskončne ljubezni do čebel.
Odmev zunaj cerkljanskih hribov
Jakob je z umirjeno, izkušeno roko uspešno pobral oba rojca in ju naselil v nova domovanja. Novica o dveh zgodnjih rojcih pri 81-letnem čebelarju se je bliskovito razširila po Otaležu in sosednjih vaseh. Ljudje so prihajali občudovat Jakobove panje. V času, ko so se mnogi kmetje še bali, ali bodo sploh imeli kaj pridelka zaradi dolge zime, so Jakobove čebele prinesle sporočilo upanja — pomlad je končno zmagala.
Zgodba je sčasoma dosegla tudi nekoga, ki je imel stik z zunanjim svetom in pismenim peresom. Ta je dogodek opisal kot »nevsakdanji in zgodnji pojav« ter zapis poslal v uredništvo takratnega pomembnega glasnika slovenskega naroda na Primorskem.
Nekaj tednov kasneje, v soboto, 3. julija 1909, je v Trstu izšla 22. številka časopisa Primorski list. Med novicami iz mest in večjih trgov je bil natisnjen tudi kratek, a ponosen prispevek z naslovom »Otalež«. Preprosto kmečko ljudstvo s Cerkljanskega je tako dobilo potrditev svojega truda, ime Jakoba Brejca pa je ostalo vtisnjeno v zgodovinski spomin kot dokaz, da ljubezen do narave in modrost premagujeta še tako hudo zimo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar