Med kresilom in ognjem vojne: Nezlomljiva zgodba stare Grudnovke
Iz rumenih strani zgodovine prinašamo pretresljivo in navdihujočo pripoved o 96-letni starki iz Pluženj na Cerkljanskem. Preživela je prehod iz sveta trsk in boba v moderno dobo ter z lastnimi rokami rešila domačijo pred nemškim požigom.
Bilo je pozno septembrsko popoldne leta 1955. Sončni žarki so padali skozi krošnje starih sadnih dreves nad Plužnjami na Cerkljanskem. Vas, ki je še desetletje nazaj dišala po pogorišču in pepelu, je spet dihala v mirnem, jesenskem ritmu. Po ozki, kamniti poti se je proti eni izmed hiš odpravljal novinar tednika Slovenski jadran. V žepu je stiskal beležnico, v roki pa skromen zavojček. Ta je skrival nekaj, kar je bilo v tistih povojnih časih dragocenejše od zlata – dišeča, sveže pražena brazilska kavna zrna.
Iskal je starko, o kateri je govorila vsa dolina. Šepetalo se je, da bo kmalu dopolnila sto let in da njen spomin skriva svet, ki neustavljivo izginja.
Življenje iz domačega platna
Ko je stopil čez nizek prag kmečke hiše, ga je pričakal prizor, ki je izbrisal mejo med preteklostjo in sedanjostjo. Na preprostem lesenem stolu je sedela ona – stara Grudnovka. Imela je spoštljivih 96 let, a njeni prsti so se premikali hitro in natančno, kot bi ji bilo šele trideset. V naročju je držala predpasnik, poln nagnitih starih domačih hrušk in z majhnim nožkom spretno obrezovala zdrave dele. Bila je že malo naglušna, a ko je opazila gosta, so se gube okoli njenih oči razširile v topel, malce nagajiv nasmeh.
»O, nekaj iz mojega življenja bi radi slišali?« se je nasmehnila, ko ji je novinar razložil razlog svojega obiska. Odložila je hruško, si obrisala roke v predpasnik in njen pogled je odplaval nekam daleč nazaj, čez hribe in desetletja.
»Jej, sinko moj, jaz pomnim čase, ko na svetu še ni bilo žveplenk,« je začela z jasnim, presenetljivo trdnim glasom. »Ko sem bila še majhna deklica in sem pasla krave tamle v hribu, moj oče niso imeli vžigalic. V žepu so nosili kresilo, kremen in kos posušene lesne gobe. Udariš, ukrešeš iskro, pihneš v gobo in šele takrat imaš ogenj.«
Zasmejala se je in pomežiknila proti stropu, kjer je leta 1955 že visela preprosta, gola električna žarnica.
»V hišah smo takrat svetili s trskami. Sami smo jih cepili in pripravljali s posebnimi obli. To je bila naša 'elektrika', veš! Pa kruh ... Danes ljudje tečejo v trgovino po vsak hlebec. V mojih časih je bila za kmeta največja sramota, če je moral moko kupiti. Pekli smo iz tistega, kar je zraslo na naših strminah: iz ječmena, koruze, rži, ajde ... pa tudi iz boba, ko je bila huda stiska. Oblečeni smo bili v domače platno. Sami smo pridelali lan, sami ostrigli ovce za volno in sami stkali vsak kos obleke, ki smo ga nosili. Vse je dišalo po delu in zemlji.«
Sama proti okupatorju
Novinar je zavzeto zapisoval vsako njeno besedo, očaran nad svetom popolne samooskrbe in kmečkega ponosa. A tisto pravo, pretresljivo pričevanje, je šele prihajalo. Obraz stare Grudnovke se je nenadoma zmračil. Gube so postale globlje, ko so misli preskočile na tisti grozljivi april leta 1945. Konec vojne je bil že na obzorju, a smrt in uničenje sta prav takrat najbolj neusmiljeno udarila po Cerkljanskem.
»Vsi so zbežali,« je zašepetala, njen glas je postal tišji, a nič manj odločen. »Ko so Nemci pridrveli v vas, so vsi vaščani poskakali v grmovje in gozdove. Ostali so le goli zidovi. Jaz pa nisem hotela iti. Rekla sem si: 'Kar bo, pa bo. Svojega praga ne zapustim. Tu sem rodila, tu bom umrla.'«
Skozi okno je takrat opazovala divjanje okupatorja. Nemški vojak je prinesel velik kup suhega dračja in ga podžgal tik pod njenim oknom, medtem ko so okoliške koče in s slamo kriti hlevi že goreli v visokih, požrešnih plamenih.
»Nisem mogla samo gledati, kako mi požigajo življenje,« je dejala z iskro v očeh, ki je pričala o njeni neupogljivi naravi. »Vzela sem leseno vedro, ga napolnila z vodo in šla naravnost tja, da bi pogasila tisto dračje. Pa so me opazili. Ponoreli so, kričali name v tistem svojem grobem jeziku in me z orožjem nagnali stran.«
Umaknila se je nazaj v hišo in zaklenila težka vrata. Zunaj je prasketal ogenj, gost, črn dim je že silil skozi špranje. Ko je začutila, da postaja prevroče in da hišo nekaj požira od znotraj, je stekla po lesenih stopnicah v gornje prostore. Ko je odprla vrata največje sobe, jo je skoraj zadušilo – sredi sobe je divje gorel kup perila in posteljnine, ki so ga vojaki zanetili, preden so šli naprej.
»Jej, kako hudo je bilo ... Sama samcata v celi vasi, okoli mene pa ogenj in dim. A nisem oklevala. Strah je izginil. Stekla sem v kuhinjo, znosila vso vodo, kar sem je imela, in sama pogasila ogenj v sobi. Moje roke so bile hitrejše od plamenov. Tako sem rešila streho nad glavo. Če ne bi ostala, bi od hiše ostal samo pepel, tako kot od drugih.«
Nato pa je, z nekakšno kmečko preproščino in skoraj otroško užaljenostjo, dodala še en spomin, ki ji je po vseh teh letih še vedno ležal na srcu: »Videla sem tudi, kako je en Nemec prinesel iz hrama mojo edino kokoš. Kaj sem mu hočeš ... Nemočna sem bila. Pod pazduho jo je stisnil in odnesel.«
Iskra hvaležnosti v starih očeh
Pred novinarjem je sedela živa priča zgodovine. Ženska, ki je preživela prehod iz preteklega stoletja v moderno dobo, premagala vojne grozote in kljub vsemu ohranila neverjetno, skoraj trmasto življenjsko silo.
»Vse predolgo sem že na tem svetu,« je vzdihnila starka in znova prijela nož, da bi nadaljevala z delom. »Moja edina pregreha je zdajle tisto malo ta črnega kofeta, ki mi ga hčerka včasih pošlje iz inozemstva, da mi malo olajša to mojo težko starost.«
Takrat je novinar tiho segel v žep in na mizo, poleg obrezanih hrušk, položil zavojček z brazilskimi kavnimi zrni.
Ko je stara Grudnovka zagledala darilo, so se ji oči zaiskrile z neopisljivo, toplo svetlobo. Njene utrujene, od trdega dela vozlaste roke so nežno prijele zavojček, kot bi držale največji zaklad na svetu. Prinesla ga je k obrazu in globoko vdihnila vonj skozi papir. Pogledala je gosta z globoko, pristno hvaležnostjo, ki človeka spremlja še dolgo po tem, ko zapusti te hribe.
»... za take kolače, ki so tako dragi, ljudje, ki jih dajo, pa tako redki!« je ganjeno dejala z drhtečim glasom, v katerem so se zmešala solze in nasmeh.
Ko je novinar tistega večera zapuščal Plužnje in so se nad Cerkljansko spuščale prve sence, je vedel, da v beležnici ne nosi le zgodbe o vojni in preteklosti. Zapisal je zgodbo o nezlomljivosti slovenskega človeka – o tisti drobni, trgajoči iskri, ki še vedno tli v stari kmečki izbi in ki jo bo to zimo grel vonj po pravi, topli kavi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar