Od ilegalnih začetkov do povojne obnove
Zgodovinski vir: Primorska borba, št. 11, 23. marec 1946
Zgodovina primorskega upora proti fašizmu in nacizmu je stkana iz tisočerih osebnih usod mož in žena, ki so v prelomnih trenutkih druge svetovne vojne nase prevzeli breme ilegalnega delovanja. V cerkljanskem kotu se med temi imeni vidno izrisuje Feliks Slabe s Cerkljanskega vrha – eden od pionirjev Osvobodilne fronte (OF) na tem območju, organizator, borec in kasneje ključni akter povojne gospodarske obnove. Njegova pot, zaznamovana z dvema drznima pobegoma iz ujetništva in neupogljivostjo pred mučitelji, simbolizira trdoživost celotne regije.
Ilegalni začetki in fašistično mučenje (1942)
Prelomno obdobje za cerkljanski upor se je začelo pozimi leta 1942. V času, ko je bil fašistični okupator na vrhuncu svoje represivne moči, sta Feliks Slabe in Jaka Štucin začela postavljati temelje odporniškega gibanja. Po okoliških vaseh sta organizirala prve terenske odbore Osvobodilne fronte in vzpostavila oskrbovalno mrežo. Njuna primarna naloga je bila zbiranje hrane, oblačil in opreme za prve partizanske skupine, katerih število je v okoliških gozdovih strmo naraščalo.
Tako obsežno delo v tesno nadzorovanem okolju pa je hitro pritegnilo pozornost okupatorja. Zaradi ovadbe, da v gozd vozi deske in gradbeni material za potrebe partizanskih bunkerjev, so fašistične oblasti Slabeta aretirale. Sledilo je petinšestdeset dni brutalnega vojaškega zapora. Italijanski zasliševalci so ga podvrgli surovemu mučenju: privezovali so ga na mizo in mu v usta zlivali vodo (zloglasni fašistični ukrep torture), da bi izsilili podatke o lokacijah bunkerjev in imenih sodelavcev. Slabe je kljub mučenju molčal. Iz vojaškega zapora so ga premestili v Trst, po enem mesecu pa internirali v enega izmed fašističnih taborišč v notranjosti Italije.
Kapitulacija Italije in nemško ujetništvo (1943)
Po treh mesecih taboriščnega življenja je septembra 1943 dočakal kapitulacijo Italije. Vendar pa splošnemu navdušenju ni sledila svoboda, saj so območje bliskovito zasedle nemške sile. Ujetnike so zajeli in jih v transportih začeli deportirati proti taboriščem v Tretjem rajhu. Slabe, ki je iz vsake situacije iskal izhod, je med transportom izkoristil priložnost za tvegan in drzen pobeg.
Po dolgi poti skozi okupirano ozemlje se je 7. oktobra 1943 ponovno vrnil domov in se zglasil na Komandi mesta Cerkno. Pogled na tisoče novih, mladih primorskih borcev, ki so se organizirali za boj proti novemu nemškemu okupatorju, mu je dal novih moči. Po šestih tednih neposrednega služenja v partizanski vojski se je znova vrnil k organizacijskemu delu na terenu.
Predsednik krajevnega NOO in sodelovanje z IX. korpusom
Zaradi ugleda in izkušenj je bil Feliks Slabe izvoljen za predsednika krajevnega Narodnoosvobodilnega odbora (NOO) za Cerkljansko. V tej funkciji je postal nepogrešljiv sodelavec borcev in oficirjev legendarnega IX. korpusa Slovenske vojske. Skupaj z njimi je odhajal na položaje, zanje gradil skrite bunkerje in organiziral oskrbovalne linije s hrano. Ko so nemške enote in njihovi sodelavci močneje pritisnili proti Cerkljanskemu vrhu, je Slabe tudi sam prijel za orožje in neposredno sodeloval v obrambnih bojih.
Ujetništvo v Novakih in pobeg pred strelskim vodom (1945)
Tik pred koncem vojne, med zadnjo veliko sovražno ofenzivo, ko so bile enote Jugoslovanske armade že na poti proti Trstu, je Slabe med opravljanjem izvidnice padel v ujetništvo belogardističnih (domobranskih) enot. Odpeljali so ga v vas Novaki, kjer so ga ponovno zasliševali. Sovražnik je želel izvedeti ključne informacije: lokacije preostalih bunkerjev in skritih partizanskih bolnišnic v okolici. Slabe je trmasto vztrajal pri molku in zanikal vsakršno vedenje.
Zaradi nepokorščine so ga zaprli v hram (kletni prostor) z ukazom, da ga naslednje jutro usmrtijo pred strelskim vodom. Slabe se tik pred pragom svobode ni nameraval vdati usodi. Ponoči je z golimi rokami in improviziranim orodjem zlomil zapah na vratih, zunaj silovito podrl stražarja ter izginil v gozd. Le nekaj dni kasneje je bila celotna Primorska osvobojena in združena z matičnim narodom.
Povojna obnova: Bitka na gospodarski fronti
Maja 1945 se je vojna končala, a za Slabeta se delo ni ustavilo. Svojo neizmerno organizacijsko energijo je nemudoma preusmeril v mirnodobno delo in postal predsednik Okrajne obnovitvene zadruge. Cerkljanska je bila po vojni gospodarsko izčrpana in uničena, zato je bila obnova ključnega pomena za preživetje prebivalstva.
Pod Slabetovim vodstvom so bili rezultati hitro vidni. Domačini so uspeli sanirati in znova zagnati lokalno žago, ki je zagotavljala nujno potreben les. Hkrati so na Cerkljanskem vrhu začeli pospešeno graditi in pripravljati opekarno, ki je po načrtih sredi aprila 1946 začela žgati prvo opeko. Ta opeka je pomenila materialno osnovo za gradnjo novih, sodobnejših domov na pogoriščih stare vojne.
Javno priznanje
Zaradi vseh teh zaslug je Ustavodajna skupščina Federativne ljudske republike Jugoslavije Feliksa Slabeta odlikovala z visokim državnim priznanjem: redom »za zasluge za narod«. Odlikovanje mu je 23. marca 1946 na množičnem zboru volivcev v Cerknem slovesno izročil major Rudi Kodrič, načelnik štaba Vipavskega vojnega področja. Zgodba Feliksa Slabeta tako ostaja dokument časa, ko sta osebni pogum in delovna predanost posameznika omogočila preživetje in ponovni dvig celotne skupnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar