Pregled zgodovinskih podatkov o sestrah Filipič iz kraja Lazec, ki sta svoje življenje posvetili krščanskemu služenju v okviru skupnosti Hčere krščanske ljubezni sv. Vincencija Pavelskega.
| Podatek | Marijana Filipič | Marija Cita Filipič |
|---|---|---|
| Status | Redovnica (Sestra usmiljenka) | Redovna kandidatka (Pripravnica) |
| Kraj rojstva | Lazec | Lazec |
| Datum rojstva | 19. avgust 1886 | 16. junij 1876 |
| Zaobljube / Status | Redovne zaobljube: 30. maj 1904 | Kandidatka pred uradnimi zaobljubami |
| Kraj smrti | Hatberg | Budimpešta, Madžarska |
| Datum smrti | 3. marec 1910 | 31. julij 1903 |
| Starost ob smrti | 23 let | 27 let |
Visoko nad globoko grapo reke Idrijce, tam, kjer se gorski hrbti stikajo z nebom in se vas Lazec trmasto oklepa strmih pobočij, je v hiši Filipičevih – po domače u Drušču, na številki 70 – avgusta leta 1886 odjeknil jok novorojenčka. Oče Jernej in mati Uršula sta v naročje sprejela deklico Marijano. Ko sta jo pestovala, sta skozi majhno okno zrla čez hribovito pokrajino proti cerkvenemu zvoniku sv. Katarine v bližnjem Otaležu. Zvonjenje, ki ga je veter nanašal z ene planote na drugo, je dajalo vsakodnevni ritem njihovemu življenju.
Marijana ni bila njun edini otrok; v hiši je bilo vedno živo, saj sta imeli s sestrami še štiri brate in eno sestro. Deset let pred Marijaninim rojstvom, ko so bile zime na teh višinah enako dolge in ostre, se je v isti izbi u Drušču rodila njena starejša sestra Marija Cita. Otroci so odraščali skupaj v svetu, kjer je kruh rasel na strmih, težko dostopnih njivah, vera pa je bila trdna in globoka kot korenine starih dreves.
Starejša sestra Cita je bila mirno dekle, zazrto v daljave, ki so se odpirale z domačega praga. Ko so do teh odročnih vasi prišle novice o usmiljenih sestrah sv. Vincencija Pavelskega, ki v velikih mestih strežejo najbolj revnim, se je v njej prebudil neustavljiv klic. Njen namen je bil jasen: zapustila bo domače hribe in odšla tja, kjer jo ljudje najbolj potrebujejo.
Pot jo je vodila daleč stran – v mogočno Budimpešto. Kot kandidatka je stopila v svet velikih bolnišnic, kjer je namesto čistega gorskega zraka dihala vonj po bolezni in trpljenju. Želela si je le eno: obleči prepoznavno redovno oblačilo z belim kornetom in postati polnopravna sestra usmiljenka.
Mlada Marijana je doma z odprtimi usti poslušala redka pisma, ki so prihajala iz ogrske prestolnice. Zanjo je bila sestra Cita prava junakinja, ki je premagala razdalje in revščino, da bi prinašala luč bolnim.
Toda usoda je sredi gorske tišine udarila neizprosno. Poleti leta 1903 je u Drušču prispelo pismo s črnim robom. Iz Budimpešte so sporočili, da je komaj 27-letna kandidatka Marija Cita podlegla bolezni – verjetno jetiki, ki je takrat neusmiljeno kosila med mladimi strežnicami. 31. julija je njeno srce za vedno utihnilo.
V hiši v Drušču je zavladala globoka bolečina, a v sedemnajstletni Marijani se je namesto obupa rodila trdna zaobljuba. Izguba ljube sestre zanjo ni bila opozorilo, ampak dediščina, ki jo mora prevzeti. »Jaz bom dokončala njeno delo,« si je obljubila ob pogledu na otaleški zvonik.
Manj kot leto dni kasneje, 30. maja 1904, je Marijana Filipič stopila na pot usmiljenih sester. Ko so ji kasneje na glavo nadeli belo pokrivalo, je v mislih s seboj nosila svojo pokojno sestro. Tudi sama je postala angel varuh tistih, ki jih je svet pozabil.
Redovno vodstvo je mlado, požrtvovalno sestro poslalo na Štajersko, v mesto Hartberg. Tamkajšnja ubožnica in bolnišnica sta nujno potrebovali pridne roke. Marijana si ni prizanašala. Dan in noč je prebedela ob posteljah bolnikov, jim brisala potna čela in šepetala molitve v tolažbo umirajočim.
Toda nalezljive bolezni in neprespane noči so hitro izpile moč iz njenega mladega telesa. Gorska kri ni bila kos mestnim boleznim. Tudi Marijana je začela hudo kašljati, njena lica pa so pobledela.
Na zgodnji pomladni dan, 3. marca 1910, ko so se na štajerskih tleh pod snegom kazali prvi zvončki, je sestra Marijana izdihnila. Imela je komaj 23 let. Umrla je daleč stran od rodnega doma, obkrožena s svojimi redovnimi sestrami.
Dve rojeni sestri z istih gorskih strmin, dve kratki življenji, darovani na oltar ljubezni do bližnjega. Ena je zaspala v Budimpešti, druga v Hartbergu, njuni duši pa sta se po dolgih letih ločenosti znova srečali nad domačimi vrhovi, kjer ni več ne bolezni in ne trpljenja. V rodnem Lazcu pa je spomin na sestri s številke 70 ostal zapisan v starih matičnih knjigah župnije Otalež kot večno pričevanje o ljubezni, ki ne pozna meja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar