Nemirni vsakdan pod tujim škornjem
V Otaležu je pozimi leta 1919 taboril 23. pešpolk italijanske vojske. Mladi naborniki, utrujeni od discipline in odrezani od svojih domov v daljni Italiji, so kratkočasje in tesnobo prepogosto utapljali v alkoholu. Lokalni možje so jih opazovali s tisto mešanico nezaupanja in previdnosti, ki jo prinesejo leta preživetja pod tujo oblastjo.
Iskra v kozarcu
Med vojakoma triindvajsetega pešpolka je služil tudi Anton Carbone. Bil je mož nagle jeze in ostrih besed, ki ga je sivi gorski zrak Otaleža očitno navdajal s tesnobo. V drugi polovici novembra 1919, ko so se večeri hitro prevešali v mrzle, temne noči, je Carbone zavil v eno od vaških gostiln. Iskal je toploto, našel pa je le dno premnogih kozarcev. Močno krajevno vino ali morda ostro žganje je v njegovi krvi prebudilo duhove upora, ki so tiste mesece divjali po vsej Evropi — odmevi oktobrske revolucije v Rusiji in delavskih nemirov v Italiji so takrat polnili časopise in burili domišljijo preprostih vojakov.
Ko je Carbone stopil iz zatohle gostilne na otaleški trg, mu je hladen zrak namesto streznitve popolnoma zameglil razum. Opotekal se je med hišami, z rdečico na obrazu in z divjim pogledom. Namesto da bi tiho odkorakal proti vojašnici, je obstal sredi trga in začel na ves glas kričati. Iz njegovih ust so se usule besede o prevratu, o padcu oblasti, o zrušenju kralja in o pravičnejšem svetu. Izza zaprtih polken so domačini prestrašeno opazovali pijanega vojaka, ki je uradno »oznanjal revolucijo«. Za italijanske oblasti, ki so se panično bale komunističnih idej in nemirov znotraj lastnih vrst, je bilo to nezaslišano dejanje veleizdaje.
Naperjena cev in upor
Kričanje na trgu je hitro privabilo stroge poglede kraljevih karabinjerjev, ki so opravljali nočno patruljo. Za red in disciplino zadolženi varuhi postave niso oklevali. Stopili so pred opotekajočega se Carbona, ga grobo prijeli za ramena in mu ukazali, naj umolkne. Ko so ga začeli vleči stran, da bi ga odvedli v zapore in mu v samici ohladili glavo, pa se je iz temne sence stranske ulice prikazal njegov stanovski tovariš Angelo Dolcieri.
Dolcieri, ki je opazoval aretacijo svojega prijatelja, ni izbiral besed. V hipu je pozabil na vojaško prisego in strogo hierarhijo. Stopil je pred karabinjerje, z ramena snel puško in jo z glasnim klikom naperil naravnost v prsi patrulje. Z divjim glasom je zahteval, naj izpustijo njegovega tovariša, sicer bo tekla kri.
Na otaleškem trgu je za nekaj trenutkov zastal dih. Čas se je ustavil. V mrzli noči sta si nasproti stali dve sili: zakonska avtoriteta države in podivjan, s kroglo podprt upor posameznikov. Orožje je bilo napeto, kri vroča in ena sama živčna kretnja bi lahko sprožila tragedijo, ki bi odjeknila daleč prek meja idrijskih hribov.
Konec iluzije o prevratu
Vendar pa so bili karabinjerji izkušeni možje. Hladnokrvno so ocenili situacijo, izkoristili Dolcierijevo nepazljivost ter trenutek nezanesljivosti in planili nanj. Razvil se je silovit pretep. Na blatnih tleh trga so se prepletla telesa, slišati je bilo kletvice, udarce in zvok orožja, ki je udarjalo ob tla. Kljub besnemu odporu obeh vojakov sta bila upornika kmalu premagana, razorožena in trdno vklenjena.
Zjutraj je bil Otalež znova miren, prekrit z gorsko slano. V dneh, ki so sledili, je novica o dogodku dosegla tudi uredništvo časopisa Goriški Slovenec, ki je 26. novembra 1919 v svoji 90. številki pod naslovom »Nasilna vojaka« na kratko poročal o tem incidentu. Namesto velike svetovne revolucije, ki jo je sanjal v vinski omami, sta Anton Carbone in njegov zvesti branitelj Angelo Dolcieri tisto usodno novembrsko noč dočakala le hladne, vlažne zidove zapora in vojaško sodišče. Otalež pa je zjutraj znova utonil v svoj težki, povojni vsakdan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar