Kronika obnove Otaleža, Jazen, Pluženj in Lazca na sončni rebri nad Idrijco (1941–1955)
Dva obraza Idrijske doline
Svet ob reki Idrijci je divji, ukleščen v strme stene, ki jih zaraščata grmičevje in gost gozd. Človeku iz ravnine se ob pogledu na te navpične bregove zdi nemogoče, da bi tukaj kdor koli pognal korenine. Pa vendar so jih. Idrijska dolina ima dve popolnoma različni lici, dve plati iste gore, ki krojita usodo tamkajšnjih ljudi.
Na mračni, osojni strani doline, stisnjeni ob pobočja, ki jim domačini pravijo Masor, že več stoletij kljubuje življenju okoli dvajset družin. Njihove domačije niso zbrane v vasi, temveč so raztresene po ostrih, samotnih grebenastih izrastkih. Ker so poti med njimi strme in globoke, se sosedje z grebena na greben pogovarjajo kar s klicanjem preko prepadov. Vpijejo drug drugemu, preverjajo zdravje in sprašujejo, ali se obeta lepo vreme. Zvečer, ko ugasne še zadnja luč, jih globoko v dolini uspava stalni, težki šum Idrijce, ki jim prinaša trden spanec po napornem celodnevnem garanju na strminah.
Čez vodo, na sončni strani, pa se odpira povsem drugačna slika. Tam se pod toplimi žarki razprostirajo štiri vasi: Jazne, Otalež, Plužnje in Lazec. To je pokrajina, ki bi morala biti po vseh zakonih narave prijazna in bogata. Potnika, ki je v te kraje prihajal pred vojno, je na strateškem križišču poti najprej pozdravila znamenita gostilna pri Maruškovcu. To je bila daleč naokoli znana točka, sinonim za toplo, trdno zakoreninjeno tradicijo poštene slovenske gostilne.
Toda septembra 1955 je ta hiša ponujala žalosten pogled. Bila je pusta, tiha in prazna. Nekdanjega domačega vzdušja, smeha furmanov in popotnikov ni bilo več. Ljudje, ki so poznali starega, prijaznega Maruškovca, so začudeno in s težkim srce spraševali domačine: »Kako, da se je tu vse tako spremenilo? Škoda, da je iz tega kraja izginila takšna tradicija.« Odgovor na njihovo vprašanje je ležal le nekaj sto metrov višje, ob strmem in ozkem kolovozu, ki vodi od nekdanje gostilne skozi Plužnje proti Otaležu.
Ko reber postane požgana
Rane, ki jih je zapustil nacifašistični okupator, so bile leta 1955 še povsod vidne. Podobe uničenja so bile globoko vrezane v pokrajino in spomin ljudi. Sončna reber je med vojno doživela popolno uničenje.
Vse se je začelo 28. marca 1941, ko so letala nad Otalež odvrgla tovor zažigalnih bomb. V nekaj urah je v ognju izginilo skoraj celotno središče vasi; zgorela so skoraj vsa stanovanjska poslopja in gospodarski objekti. Kraj je bil ohromljen, a najhujše je šele prihajalo. Aprila 1945, v času zadnje, najbolj krvave sovražne ofenzive tik pred koncem vojne, so nacifašistične enote z uničujočo silo požgale vse, kar je od vasi sploh še ostalo. Istega dne sta v ognjene zublje izginili tudi sosednji vasi Plužnje in Lazec. Prijazna sončna reber je v enem samem dnevu izgubila svoj obraz. Postala je »požgana reber«, goli spomenik vojni moriji.
Ljudje s teh strmin pa so bili narejeni iz drugačnega testa. Rod za rodom se je boril s trdo zemljo, krčil gozdove, z lastnimi rokami zidal domove in urejal skromne njive na strmih travnikih. Ta divja navezanost na domačo grudo je rodila zgodbe, ki mejijo na neverjetno. Znan je bil primer stare ženice iz Lazca. Okupatorji so njeno revno bajtarijo požgali do tal. Njena družina se je po osvoboditvi odločila, da zapusti te težke kraje. Odšli so v ravnino, kjer je bilo življenje neprimerljivo lažje, delo manj naporno, kruh pa varnejši. S seboj so odpeljali tudi starko.
Vendar stara mati v izobilju ravnice ni našla miru. Kmalu je spakirala svoje skromne reči in se peš vrnila nazaj na pogorišče v Lazec. Ni mogla pozabiti svoje revne, požgane bajte in majhnih, strmih njivic, ki jih je v svojem dolgem življenju tolikokrat prekopala z motiko in zemljo v oprtniku prenesla nazaj na vrh brega. Zanjo je veljal le en zakon: »Ljubi moj domek ...«
Čudeži iz ruševin s pomočjo kredita
Takoj po osvoboditvi so prebivalci stopili skupaj in ustanovili obnovitveno zadrugo. Začela se je bitka z materialom, pomanjkanjem denarja in delovnih rok. Kljub temu da so morali graditi iz nič, ljudje niso želeli le obnoviti starega stanja – želeli so napredek. Že pri prvem zidanju so začeli preurejati stare hleve, jim dajati lepšo zunanjost in bolj funkcionalno notranjost. Ko je leta 1955 država odobrila nekaj malih kreditov, so otaleški živinorejci pokazali takšno samoiniciativo, da so postali vzgled celi regiji. Dobljene zneske so z lastnim delom večkratno oplemenitili:
- Jože Kofol-Blekar je za prenovo hleva prejel 60.000 dinarjev kredita. Sam je prevzel vodenje del in zidarjev. Ko je zaključil, je bila dejanska vrednost opravljenega dela ocenjena na več kot 200.000 dinarjev. Hlev je popolnoma spremenil: naredil je sodoben tlak z jarki za odtok gnojnice, vgradil nova okna, jasli ter v zid namestil dva posebna lijaka za spuščanje sena neposredno s podstrešja. Med steno in jaslimi je pustil prazen hodnik, kar mu je izjemno olajšalo krmljenje. Jasli pa je uredil tako domiselno, da je vanje preprosto spustil vodo, s čimer se je živina napajala sama. Sosedje, ki so hlev poznali pred prenovo, niso mogli verjeti, da je zgradil takšen objekt z tako malo denarja.
- Franc Seljak-Jereb je prejel 50.000 dinarjev kredita, končna vrednost njegovega dela pa je bila najmanj štirikrat večja. Njegov glavni podvig je bila gradnja sodobnega, pokritega gnojišča s streho tik ob hlevu. Pri kopanju temeljev so delavci naleteli na masivno živo skalo. Ker je bila skala preblizu hleva, je niso smeli razstreliti z minami, saj bi pritisk uničil pravkar obnovljeno poslopje. Seljak in delavci so se je lotili ročno: dan za dnem so jo lomili s težkimi železnimi drogovi in kladivi, kar jim je vzelo ogromno časa. Že leto prej je Seljak popravil jasli in pod živino položil poseben, topel lesen tlak iz borovih kock. Kljub opravljenemu delu je Seljak leta 1955 ponosno dejal, da del še ni konec – načrtoval je še gradnjo večje gnojnične jame in zaščitne ograje ob cesti.
- Albert Ržen je prejel najmanj, zgolj 40.000 dinarjev kredita. Tudi on je znesek pomnožil za štirikrat. V svojem hlevu je samostojno vlil nov tlak, postavil nove jasli, vzidal večja okna in popolnoma olepšal ter pobelil notranjost.
Priznanje v Ljubljani in vzpon sadjarstva
Živinorejci so imeli močno oporo v domači kmetijski zadrugi, ki je bila ena prvih na celotnem Cerkljanskem območju, ki je uvedla strogi rodovnik. V njem je bilo vpisanih 66 krav mlekaric in 43 glav mlade živine.
Največji ponos vasi je postal Gabrijel Bevk iz Lazca, vojni invalid iz NOB. Bil je lastnik najboljše krave mlekarice v okraju. Ta izjemna žival je v letu 1954 dala kar 3551 litrov mleka z izjemno visokim, 4,4-odstotnim povprečjem mlečne maščobe. Iz njenega mleka so doma pridelali kar 155 kilogramov masla. Krava je dosegla slavo izven domačih logov: na republiški živinorejski razstavi v Ljubljani je bila ocenjena v prestižni drugi A razred in je prejela visoko državno nagrado 20.000 dinarjev.
Ko je domača zadruga oktobra istega leta priredila krajevno razstavo, na kateri so kmetje ponosno razstavili kar 94 glav živine, je Bevkova krava odnesla še domačo prvo nagrado v vrednosti 10.000 dinarjev. Zadruga je takrat za nagrade in potne stroške kmetom razdelila 184.970 dinarjev, v dveh letih pa namenila še skoraj 350.000 dinarjev za strokovno popisovanje živinoreje in pomoč članom, ki jim je živina poginila v nesrečah.
Vzporedno z živinorejo je zacvetelo sadjarstvo. Otalež z okolico ima zaradi zavetne in sončne lege idealne pogoje za vzgojo sadja. Tukaj so posebno dobro uspevale žlahtne sorte debelih namiznih hrušk in jabolk. V dveh letih so kmetje z lastnim delom zasadili osem hektarjev novih, strnjenih sadovnjakov. Ker je bil interes ogromen, je sadjarski odsek pri zadrugi za tisto leto predvidel zasaditev še dodatnih petih hektarjev. Zadruga je za pospeševanje te panoge namenila 150.800 dinarjev in za skupno uporabo kupila dve veliki ročni prevozni škropilnici, s katerima so kmetje uspešno varovali svoj pridelek pred boleznimi.
Trije milijoni za skupni napredek
Največji dokaz moči te skupnosti pa so bile velike javne investicije. V desetih letih po vojni so prebivalci teh vasi za splošno izboljšanje bivalnih pogojev zbrali in vložili neverjetnih 3,141.165 dinarjev lastnih sredstev in nešteto ur prostovoljnega dela.
| Projekt | Prispevek domačinov / Detajli | Ocenjena vrednost (1955) |
|---|---|---|
| Zadružni dom | 1,212.639 din v denarju, materialu in prevozih z vprego. Objekt je dolg 56 m in širok 34 m. | 21,347.100 din |
| Elektrifikacija (1952–53) | 15.300 ur prostovoljnega dela, 540 drogov, 300.000 din v starorabnem železu. | 1,254.826 din |
| Vodovod (1954) | 1530 metrov dolg cevovod, rezervoar za 80 hl vode, ročno delo v vrednosti 644.000 din. | 4,464.125 din |
Zadružni dom je postal središče gospodarskega in kulturnega življenja. V njegovi dvorani je redno vadilo domače prosvetno društvo. To društvo se je tisto leto prijavilo na veliko nagradno tekmovanje prosvetnih društev, ki ga je ob 10-letnici osvoboditve organiziral Radio Koper. Pripravili so odličen kulturni program, ga posneli na magnetofonski trak in ga poslali na ocenjevanje v Koper, kjer so ob zaključku tekmovanja prejeli visoko nagrado za kakovost izvedbe.
Gradnja vodovoda leta 1954 pa je pomenila pravo revolucijo za gospodinjstva. Vodo so napeljali iz vira, ki je bil oddaljen več kot kilometer in pol. Nad vasjo so zgradili še velik pomožni rezervoar za 80 hektolitrov vode, ki je bil namenjen izključno požarni varnosti, da se katastrofa iz let 1941 in 1945 ne bi nikoli več ponovila. Vodovod je prinesel olajšanje za 44 družin. Brejčeva mati je takrat v razgovoru o novi pridobitvi s solzami olajšanja v očeh dejala nekaj, kar je povzelo občutke vseh gospodinj: »Še danes, kadar odprem pipo v kuhinji, ne morem verjeti, da bo res pritekla voda.«
Hkrati so kmetje skrbeli za naravo. V gozdovih so očistili in na novo pogozdili okoli 180 hektarjev površin. Pri tem je izstopal posestnik iz Cerkljanskega vrha, Feliks Slabe, ki je sam, na lastne stroške in z lastnim delom, pogozdil in očistil kar 15 hektarjev opustošenega gozda.
Pogled naprej in neporavnani dolgovi preteklosti
Zaradi vsega tega je bil Otalež leta 1955 postavljen za vzgled vsem zadrugam v državi. Kmetijska zadruga je imela poseben, operativen odbor, sestavljen iz predstavnikov vseh vaških organizacij in delegatov okrajne skupščine. Ta odbor se ni sestajal le formalno, ampak takrat, ko je bilo treba hitro rešiti pereč problem. Na zadnji seji so tako potrdili načrte za ureditev nove gozdne drevesnice, nujno popravilo krajevnih cest in nakup manjšega skupnega obrata za žganjekuho, saj je ob dobrih letinah ogromno vrhunskega sadja zgnilo, ker ga niso utegnili pravočasno predelati ali prodati.
Domačini so sami priznavali, da delo še zdaleč ni končano. Vas še ni imela urejene kanalizacije, zunanjost in notranjost številnih hiš sta še vedno čakali na zidarske žlice in malto. Vsi pa so upravičeno upali, da bodo dobili nove kredite, saj so s svojo pridnostjo dokazali, da vsak vloženi dinar povrnejo štirikratno.
Med hrupom gradbenih strojev, kladiv in petjem prosvetnega društva pa je v vasi ostajal tih, boleč spomin na tiste, ki so za ta napredek dali svoja življenja. Žrtev je bilo v teh vaseh izjemno veliko. Stara Blaževka, z uradnim imenom Marija Brejc, je tiho potožila v svojem pristnem narečju: »Jej, jej, hadu j blù. Tak m’je žov pa tist’mu pubu.«
Njen sin je imel komaj 18 let, ko je prostovoljno pomagal pokopavati 32 padlih partizanov, ki so izgubili življenje v okoliških hribih. Med delom je imel na dlani čisto majhno, na videz nedolžno ranico. Vanjo je prišla zemlja, razvila se je zastrupitev s tetanusom in mladenič je v hudih mukah umrl. Usoda stare matere pa je bila še bolj kruta: njen drugi sin je bil vojak celih devet let, preživel celo vojno, nato pa nesrečno izgubil življenje v rudniški nesreči po osvoboditvi. Kmalu za njim ji je umrl še mož. Ostala je sama s spomini v obnovljeni vasi.
Leta 1955 vsi ti padli borci in žrtve fašizma še niso imeli svojega spomenika. Ostajala pa je trdna, soglasna želja vseh prebivalcev sončne reber: spomenik jim morajo postaviti na najvišjem, najbolj vidnem mestu. Na takšnem kraju, da ga bo od daleč videti še lepše in ponosneje, kot se takrat iz doline vidijo vsi trije cerkveni zvoniki v Lazcu, Otaležu in Jaznah. Spomenik, ki bo prihodnje rodove učil, kako globoke so korenine ljudi, ki so iz pepela zgradili najnaprednejši kraj nad Idrijco.
Ni komentarjev:
Objavite komentar