Ko kamen spregovori: Podpisi starih mojstrov med Plužnjami in Lazcem
Sonce je komaj tipalo vrhove nad Cerkljanskim, ko se je v Luknjici že oglašal kovinski zvok. Udarec dleta ob kamen. Ostri, ritmični škljoc-škljoc, ki se je v jutranji megli razlegal daleč po grapi. Tam, kjer se plasti zemlje odprejo in pokažejo svoje sivo, trdo srce, so moški tistih krajev že od nekdaj iskali kruh. Niso ga sejali, ampak klesali. Pravili so jim štancarji – mojstri, ki so znali iz žive skale iztisniti lepoto, uporabnost in večnost.
Kamen iz Luknjice je bil poseben. Imel je svojo trmo, a ko ga je pravi mojster ukrotil, je zdržal stoletja. Iz te divje gorske surovine so nastajale zgodbe, ujete v portale, stopnice in korita, ki še danes krasijo samotne domačije.
Klesar svoje usode: Matjaž Svetičič iz Pluženj
Leta 1836 je v Plužnjah, na strmem pobočju, kjer zemlja visi proti dolini, življenje teklo počasi, a težko. Matjaž Svetičič, gospodar pri Mlinarju (Plužnje 16), ni bil le kmet. Bil je mož z vizijo in težko roko, ki je poznala dušo kamna. Že mesece je v prostih urah obdeloval masivne bloke, ki jih je z muko zvlekel domov. Sosedje so hodili mimo in majali z glavami, češ, zakaj si kmečki človek naklada toliko trpljenja s sivo skalo.
Toda Matjaž je vedel, kaj dela. Gradil je vhod v svoj dom. Portal, ki ne bo le držal težkih lesenih vrat, temveč bo pripovedoval zgodbo o njegovem času.
Ko je napočil dan, ko je bil kamen gladko obdelan, je Matjaž vzel v roke najboljše dleto. Z zanesljivimi, globokimi udarci je v vrhnji lok vrezal štiri številke: 1836. Pod njimi pa, z ponosom gospodarja, ki ve, kdo je in kaj zapušča zanamcem, dve veliki, čvrsti črki: M. S.
To niso bile le začetnice. Bil je podpis pod življenjsko delo. Ko so portal postavili na njegovo mesto, je hiša pri Mlinarju dobila svoj večni obraz. Matjaž je dokazal, da človek s klesanjem kamna ne ureja le vhoda v hišo, temveč si postavlja spomenik, ki bo kljuboval času, vojskam in menjavam cesarstev.
Srce kamnoseštva: Vas Lazec in zaselek Zaklanec
Pravo mravljišče kamnoseškega ceha pa se je skrivalo v hribovitem Lazcu. Ta hribovski svet je bil pod avstrijsko krono tesno povezan z zvokom železa na skalo, obrt pa se je prenašala iz hiše v hišo, od brega do brega.
Bratje Peterneli »Pod korit’«
Na samem, na mestu, ki mu domačini pravijo Pod korit’ (pri stari hišni številki 72), je stala osamljena domačija. A tišina okoli nje je bila le navidezna. Pod Avstrijo je tu vladal neprekinjen nemir ustvarjanja, saj so pri hiši živeli in delali trije bratje Peterneli. Bili so pravi kamnoseški klan, ki je delal z neizmerno močjo in vnemo. Pri njihovi hiši se je štancalo ogromno. Dvorišče je bilo vedno polno belega prahu, zrak pa nasičen z vonjem po ognju, na katerem so kalili dleta.
Najstarejši med njimi, kamnosek Peternel, je bil umetnik med obrtniki. Njegovo najbolj znano vsakdanje delo je bilo okroglo korito – kamnit škaf, ki ga je postavil globoko v grapi Pod studencem. Tam je hladna izvirska voda desetletja tekla čez robove njegovega gladko izklesanega kamna.
A Peternel je želel zapustiti nekaj več. Nekega zime se je zaprl v delavnico, izbral najboljši kos skale in iz njega izklesal kamnit lonec s prostornino kakšnih desetih litrov in tremi ponosnimi ročaji. Med te ročaje pa ni vrezal vsakdanjih okrasov. Kot globoko veren človek je v prostor med njimi vklesal nabožne motive: križ, svete hostije in podobe svetih reči. Ta lonec je bil njegova tiha molitev, vklesana v skalo v zahvalo za dar obrti, ki je preživljala družino na samoti.
Tišina kmetije Zaklanec
Le malo stran, v zaselku Zaklanec, je pod isto avstrijsko oblastjo s kladivom v roki stal še en mojster – Lapajne. Njegova delavnica je delovala pri mogočni domačiji, ki je nekdaj ponosno nosila zadnjo hišno številko v tistem koncu – številko 42. Lapajnetova dleta so odmevala po bregovih, ko je klesal stopnice in prage za sosednje hiše.
Danes je tam tišina. Kmetija Zaklanec, kjer je nekoč utripalo življenje in odmeval zvok obrti, je že več let zapuščena. Zidovi propadajo, streha popušča pod težo gorskih zim, narava pa počasi jemlje nazaj prostor, ki so ga ljudje z muko iztrgali hribu. Kljub propadanju pa med starim kamenjem še vedno diha spomin na Lapajnetovo obdobje, ko je bila to pomembna točka laškega kamnoseštva.
Potujoči mojster: Rajmondo iz Otaleža
In potem je bil tu še Rajmondo. Mož, o katerem so si starejši ljudje na Šentviški planoti še dolgo po njegovi smrti pripovedovali zgodbe z globokim spoštovanjem.
"Iz Otaleža je bil," so pravili ob večerih ob toplem zapečku.
"Iz Otaleža je bil," so pravili ob večerih ob toplem zapečku.
Rajmondo je bil posebnež – potujoči mojster, ki ga ni držalo na enem mestu. Bil je odličen štancar, a ko je bilo treba, je poprijel za katero koli delo, povezano z gradnjo. Znal je postaviti trden zid, ko pa je bilo treba hišo zaščititi pred gorskim snegom in dežjem, se je povzpel na streho ter spretno polagal skrilnate plošče. Bil je štancar, zidar in strehar v eni osebi.
Živel in delal je dolgo, skozi vihre prve svetovne vojne, italijansko okupacijo, vse do druge svetovne vojne ali morda še malo čez. Ko je Rajmondo odšel, je z njim zamrl del tistega starega sveta, ko je moral en sam človek poznati vse skrivnosti kamna, lesa in apna.
Epilog: Tihi spomeniki iz gorske skale
Danes so Luknjica, Plužnje, Lazec in Otalež tišji, kot so bili v 19. stoletju. Zvok škljoc-škljoc v kamnolomih je utihnil, stare štancarske delavnice so zaprte, prah na dvoriščih se je polegel. Bratov Peternel ni več Pod korit’, stara kmetija številka 42 v Zaklancu žalostno sameva in propada, Rajmondo pa počiva pod cerkljansko zemljo.
Toda njihova dediščina ostaja. Ko stopite pred hišo Plužnje 16, vas še vedno pozdravita letnica 1836 in ponosni črki M. S. Matjaž Svetičič vas skozi njiju nagovarja izpred skoraj dveh stoletij. In globoko v grapi v Lazcu, pod tekočim studencem, okroglo kamnito korito še vedno zbira vodo – čisto, hladno in večno, natanko tako, kot je bila tisti dan, ko je stari kamnosek vanjo položil svoj zadnji udarec z dletom. To so neuničljivi spomeniki ljudem, ki so znali ukrotiti kamen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar