Pripovedka Peklenska jaga

 Preklestvo Masore: Ko utihnejo zvonovi

Praznik v Otaležu

Nebo nad Cerkljanskim hribovjem je bilo tistega novembrskega jutra jasno. Na vrhu Otaleža je stala cerkev svete Katarine. Zaradi svoje velikosti, belih zidov in visokega zvonika je od daleč izgledala kot katedrala. Bila je ponos celotnega kraja. Notranjost so krasili kipi in pozlačeni oltarji, ki so ob soju sveč na praznični dan ustvarjali videz raja.

Med letom so štiri vasi te župnije – Otalež, Lazec, Plužnje in Jazne – izgledale skoraj izumrle. Zaradi kmečkega dela in odmaknjenosti so bili ljudje večinoma doma. Na dan svete Katarine pa se je celoten okoliš prebudil. Prebivalci so vstali zelo zgodaj in oblekli praznična oblačila. Zbrala se je vsa mladina.

Zvonovi svete Katarine so zvonili na ves glas, cerkev pa je bila svetla in polna. Ljudje so se od vseh strani zgrinjali po poteh. Otalež se je napolnil in na cerkvenem trgu se je gnetla množica različnih ljudi. Vsi so občudovali okrasitev in vzdušje. Veljalo je pravilo, da mora na ta dan praznovati vsakdo.

Toda tistega dne je bilo drugače. V gostilni na robu vasi je sedela družba tujih lovcev. Med njimi je bil Jakob, domačin iz Lazca. Bil je znan kot trmast človek, ki ni rad poslušal tujih nasvetov.

"Danes gremo lovit na Masore," je rekel Jakob in položil vrček na mizo. "Vsi so v cerkvi, zato bo divjad mirna."

"Jakob, ne bodi trmast," ga je opozoril krčmar. "Na praznik svete Katarine se ne hodi na lov. To prinaša nesrečo."

Jakob se je le nasmehnil, si naravnal puško na ramo in odšel z lovci iz vasi.

Lov na Masorah

Medtem ko je v cerkvi potekala maša, se je iz gozdov na Masorah zaslišal prvi strel.

Poook!

Zvok je odjeknil po dolini in dosegel ljudi v cerkvi. Župnik je za trenutek umolknil, vaščani pa so se spogledali.

"Nekdo lovi," je zašepetal starejši mož. "Prav na današnji dan."
"To je Jakob iz Lazca," je odvrnil drugi. "Iz same trme je šel. To se ne bo dobro končalo."

Lovci si nadaljevali z lovom po Masorah ves dan. Vsake toliko časa se je slišalo njihovo streljanje, ki je odmevalo med hribi. Živali so bežale, nebo nad hribovjem pa se je začelo zapirati s težkimi, sivimi oblaki. Lovci so imeli dober izplen, a Jakob je želel ostati dlje kot ostali. Gnal se je globoko v gozd, dokler se ni ločil od družbe.

Ko se je popoldne prevesilo v večer, so praznični zvonovi utihnili. Med hribi je nastala popolna tišina. Tuji lovci so se že vrnili v dolino, Jakob pa je ostal sam.

Zmračilo se je hitro. Gostejša megla se je začela dvigati iz grap. Jakob se je utrujen, a še vedno trmast, začel vračati domov proti vasi Lazec.

Srečanje pri mlinu

Pot ga je vodila navzdol v globoko grapo pod vasjo, kjer je ob potoku stal stari leseni mlin. Kolo mlina je v temi lenobno šumelo, voda pa je glasno tekla čez skale. V tem delu soteske je bilo vedno hladno, tisto noč pa je mraz še bolj pritiskal. Jakob si je popravil ovratnik in nenadoma obstal.

Tik ob mlinu, v temi, je zagledal majhno, bledo lučko.

Svetloba je bila drobna in je rahlo lebdela v zraku. Ni se premikala hitro, ampak je nihala na enem mestu.

Jakob je namesto previdnosti začutil trmo in jezo. Ta luč se mu je zdela kot izziv. Brez dolgega razmišljanja je z ramena snel svojo puško.

"Pokazal ti bom," je rekel sam sebi.

Nameril je naravnost v lučko in pritisnil na sprožilec.

Poook!

Odmev je bil glasen, a lučka ni ugasnila. Jakob je hitro ponovno napolnil puško in sprožil drugič.

Poook!

Lučka je še vedno svetila na istem mestu. Jakob je postal živčen, a je kljub temu nameril še enkrat in sprožil tretji strel, takoj za prvima dvema.

Poook!

Ko bi le tega ne bil storil.

V istem trenutku, ko je odjeknil tretji strel, je luč bliskovito ugasnila. Nastala je popolna tema, hkrati pa se je začel peklenski hrup. Iz globine grape je odmevalo grmenje, kričanje in lomljenje vej.

Napad krdela

Jakob je hotel zbežati, a se ni mogel premakniti. Začutil je, da ga duši težko, mrtvo breme, kot bi nanj padla velika teža, ki mu je preprečevala dihanje.

Iz megle okoli mlina je planilo krdelo črnih in ponorelih psov. Bili so veliki, z gosto črno dlako, se režali z dolgimi zobmi in grozljivo lajali. Lajež je bil tako nenavaden, da sploh ni zvenel pasje.

Psi so skočili neposredno nanj. Jakob je začutil močne mravljince po celem telesu, ki so ga popolnoma ohromili od groze. Psi ga niso telesno raztrgali, ampak so nanj vlili neopisljiv strah.

Lovec je izgubil sapo in padel na tla. Puška mu je zdrsnila iz rok. Ker ni mogel vstati, se je začel plaziti po vseh štirih. Komajda in brez sape se je vlekel navzgor po strmem hribu, stran od mlina. Psi so tekli poleg njega in lajali, dokler ni dosegel hiš.

Konec v blaznosti

Ko so družinski člani odprli vrata, so našli Jakoba ležati na pragu. Bil je bled, njegovi lasje so posiveli, obraz pa je imel izkrivljen od strahu.

Vnesli so ga v hišo in ga položili na posteljo, a Jakob tudi po vrnitvi domov ni imel več miru. Njegov pogled je bil nepremično uprt v kote sobe. Zdelo se mu je, da mu tisti nevidni mrtvec, ki ga je začutil pri mlinu, vedno sledi in stoji ob njegovi postelji.

"Jakob, kaj se je zgodilo?" ga je spraševala žena.

Jakob je odprl usta, a iz grla ni prišel noben glas. Sile, ki jih je izzval s streljanjem, so mu vzele sposobnost govora. Lahko je le nemočno premikal ustnice, ne da bi mu kdaj uspelo izvleči eno samo besedo iz ust.

V kratkem času je močan lovec popolnoma oslabel. Telo mu je propadlo, zaradi nenehnega strahu in prividov pa se mu je v glavi popolnoma zmešalo. Njegov um ni več zdržal pritiska.

Nekaj dni kasneje je Jakob umrl v blaznosti, ne da bi komu povedal, kaj natančno je videl pri mlinu. Njegova usoda je ostala kot opozorilo vsem vaščanom, kaj se zgodi, če se iz trme ne spoštuje praznika svete Katarine.