Leta 1848, ko je po vsej Evropi vrelo in so v velikih mestih padale gosposke oblasti, je bilo v hribih nad divjo Idrijco vse drugače. Tam oblast ni bila v rokah kraljev ali cesarjev – tam sta vladala strmina in kamen. In prav tistega leta, ko so v Otaležu sklenili, da je stara cerkev premajhna in da bodo postavili novo, mogočnejšo, je dvanajstletni pastirček Lovrenc Božič prvič zares spoznal, kaj pomeni biti mož teh gora.
Lovrencu so po domače pravili Zaravnar. Njegova rojstna hiša je stala tam, kjer se svet vsaj za silo poravna, preden spet zgrmi navzdol proti reki. Bil je bister fant, suh kot leskova veja, a žilav, kot so žilave korenine starih gorskih tis. Ko so v fari oznanili, da se začenja velika robota – prostovoljno delo za božjo slavo in novo cerkev svete Katarine – nihče ni ostal križem rok. Moški so si oprtali težke koše iz protja, ženske so pripravljale jedačo, otroci pa so tekali tam, kjer je bilo treba hitrih nog.
Najtežje delo je bilo prinesti pesek. Vrh hriba, kjer so zidali, ni bilo pravega materiala. Rečni pesek, tisti močni, ki drži malto skupaj za stoletja, je ležal globoko na dnu doline, ob mrzli in zahrbtni Idrijci. Pot od rečne struge do Otaleža ni bila nobena cesta, ampak navadna strma steza, polna korenin in drsečega kamenja. Vsak dan so se dolge vrste mož zgrinjale navzdol in se nato, prepotene in upognjene pod težkimi koši, počasi pomikale nazaj v hrib.
Mali Lovrenc pa je dobil posebno, skoraj častno nalogo. Možje, ki so grizli v tisto strmino z več deset kilogrami peska na hrbtu, so potrebovali nekaj, kar jim je vlilo novih moči, ko so pljuča že gorela. To ni bila voda, temveč tobak. Lovrenc je moral vsako jutro peš do Trate, do svetega Antona, kjer so domačine oskrbovali z zvitki dišečega tobaka. Ko je napolnil svojo bisago, je pritekel nazaj na strme steze nad reko.
Ves dan je Lovrenc tekal gor in dol ob dolgih, molčečih vrstah nosačev. Ko je videl, da kateri od mož omaguje, da se mu tresejo kolena pod težkim košem in da mu pot zaliva oči, je stopil k njemu. Iz žepa je potegnil tobak, mu ga ponudil, včasih pa pomagal še kresniti ogenj. Za te može v tistih dneh ni bilo večjega svetnika od dvanajstletnega Zaravnarjevega fanta. Tobak je za trenutek pregnal bolečino v križu, utišal lakoto in dal moč za naslednjih sto korakov proti vrhu.
Lovrenc je s ponosom gledal, kako rastejo cerkveni zidovi. In kako veseli so bili vaščani, ko je bila stavba končno pod streho! V tistih dneh trdega dela se mu je v kosti naselil tisti neupogljivi duh, ki ga imajo le hribovci.
Leta so tekla kot voda v Idrijci. Lovrenc je odrastel, prevzel kmetijo, si ustvaril družino in postal spoštovan gospodar. Okoli njega se je svet spreminjal s svetlobno hitrostjo. Skozi Otalež so šle vojske, menjali so se cesarji in kralji, zamenjalo se je šest župnikov, ki so drug za drugim maševali v tisti cerkvi, za katero je Lovrenc kot otrok nosil tobak. A Zaravnar je ostajal. Postal je živa zgodovina gora, najstarejša korenina v celi fari.
Ko je bil že krepko v devetdesetem letu, so ga mlajši radi poslušali. Sedel je na klopi pred hišo, si prižgal pipo – navada iz otroštva ga ni nikoli zapustila – in gledal tja proti Bevkovemu vrhu.
"Zakaj ljudje pri nas dočakajo tako visoko starost, oče Lovrenc?" ga je včasih vprašal kakšen mladenič, ko je videl, kako čvrsta sta bila še vedno oseminosemdesetletni Gregorc iz Lazca in Zimovc iz Otaleža.
Lovrenc se je le nasmehnil, pokazal s pipo proti navpičnim travnikom in dejal z globokim, mirnim glasom: "Poglej tja gor med košnjo. Vidiš tiste strmine? Tam ni prostora za lenuhe. Ko gremo v planino, gre vsak, kdor se more premikati. Moški kosijo, ženske grabijo, nato pa cele gore sena naložimo na močne veje in jih po drastah, po tistih strmih gozdnih presekah, sami vlačimo navzdol do poti. Naše telo ne pozna rje. Kri nam poganja trdo delo, pljuča pa nam polni ta čisti gorski zrak. Zaradi dela je zdravje, fant moj. Lenoba človeka pokoplje hitreje kot katera koli bolezen."
In res je bilo tako. Otaležani so bili zdrav rod, skovan iz gorskega granita in preizkušen v najtežjih časih.
Toda narava ima svoje zakone, ki jim na koncu ne uteče nihče. Ko je Lovrenc Božič stopil v svoje štiriindevetdeseto leto, ga je začela treti mučna bolezen. Prvič v življenju so njegove močne noge odpovedale poslušnost. Njegovo telo, ki je prehodilo tisoče kilometrov po teh strminah, se je utrudilo. Večkrat je bil v tistih zadnjih mesecih oskrbljen s svetimi zakramenti. Duhovnik, ki je prihajal k njemu, je v očeh starega moža še vedno videl tisto isto iskro, ki je svetila dvanajstletnemu dečku na poti iz Trat. Lovrenc se ni bal smrti; svoje delo na zemlji je opravil pošteno in prav.
Avgusta leta 1929, ravno ko so na okoliških vrhovih pospravljali zadnje otve in je dišalo po suhem senu, je stara korenina dokončno usahnila. Lovrenc Božič, Zaravnar, je zaspal.
Ko so ga pokopali ob cerkvi svete Katarine, so se starejši možje spomnili davnega leta 1848. Vedeli so, da pod temelji te cerkve leži pesek, ki ga je pomagal nositi prav Lovrenc s svojim tobakom. Njegov odhod je bil konec starih časov. A spomin na gorsko trmo, zdrav rod in čas, ko se je z delom kupovalo zdravje, je ostal zapisan v srcih ljudi in na porumenelih straneh starih časopisov med temi ponosnimi gorami.
Ni komentarjev:
Objavite komentar