Vera Đukić (roj. Močnik): Spomini na narodnoosvobodilni boj

 IZ MOJIH PARTIZANSKIH DNI

Vir: SLOVENKE V NARODNOOSVOBODILNEM BOJU
Vera Đukić, roj. Močnik – marec 1970

Vključitev v gibanje in odhod v partizane

Naša vas Lazec pri Cerknem se je vključila v osvobodilno gibanje leta 1943. Tega leta sem pri rosnih sedemnajstih letih postala mladinska aktivistka. To delo sem opravljala vse do kapitulacije Italije, zadnje mesece že v ilegali. Ob kapitulaciji Italije so ljudje, zlasti mladina, množično odhajali v NOB. Ko so Nemci prodrli do Idrije, je prišla direktiva, naj se aktivisti umaknejo v ilegalo ali pa odidejo v NOV. Ilegale sem imela že dovolj. Vedela sem tudi, da bom lahko svoje delo predala sestri, ki je ostala doma. Tako sem se hitro odločila za odhod v partizane.

Pridružila sem se četi Gorenjskega odreda, ki se je takrat zadrževala v bivših italijanskih kasarnah v Otaležu. Njen komandir je bil Valentin Zevnik (Viktor Železnik). Z njim sva se poznala že od prej, zato sem med borce prišla kot med stare znance. Poznala sem tudi precej borcev in funkcionarjev iz Gradnikove in Prešernove brigade – pač iz vseh tistih enot, ki so obiskovale naše kraje. Z njimi sem prišla v stik kot mladinska aktivistka, ko smo od njih prevzemali ranjence ter zanje zbirali sanitetni material in obveščevalne podatke.

Sicer pa na ženske, ki so prihajale v NOV po kapitulaciji Italije, niso gledali najbolj prijazno. Marsikdaj je padel očitek, da so se prej družile z Italijani. Meni se to ni nikoli zgodilo, saj smo bili, kot rečeno, že od prej dobri znanci.

Bolničarka in borka

Ko sem prišla v četo, me je komandir določil za bolničarko, obenem pa sem bila tudi borka. Imela sem iste dolžnosti kot vsi drugi: hodila sem na stražo, v patrulje in v akcije, bolničarstvo pa je bilo »za povrh«. Spočetka me je hudo skrbelo, kako bom opravljala to delo, saj ga sploh nisem bila vajena. Vse moje dotedanje izkušnje so obsegale le kupovanje sanitetnega materiala v Cerknem in Idriji ter njegovo oddajanje partizanskim enotam. Na mojo srečo sprva ni bilo resnih primerov, pri lažjih pa sem si znala pomagati. Tako je bilo v partizanih dostikrat: dobil si delo, ki ga nisi še nikoli opravljal, nato pa se znajdi, kakor veš in znaš. Pa saj drugače sploh ni moglo biti.

Spričo močnega dotoka novincev je naša četa kmalu narasla v bataljon. Tudi druge enote so se številčno hitro krepile. Tako je bila 1. oktobra 1943 v Cerknem formirana 16. SNOB Janka Premrla - Vojka (krajše Vojkova brigada). Komandant našega 1. bataljona je ostal Valentin Zevnik.

Prvo ranjenje na Sovodnju

Naš bataljon je dobil nalogo, da zavzame Sovodenj pri Gorenji vasi, kjer so bili Nemci utrjeni v šoli. Akcija bi uspela, če Nemci 28. oktobra 1943 ne bi dobili pomoči, zato smo se morali umakniti. V tem boju sem bila prvič ranjena.

Postojanko smo sicer napadli ponoči, a je posadka z raketami nenehno razsvetljevala okolico. Sprva smo počasi lezli po hribu navzdol proti šoli. Ko je padlo povelje za juriš, smo stekli. Naleteli smo na močan ogenj in se morali umakniti. V bližini postojanke sem opazila ležečega Nemca, ki se ni premikal. Dobiti brzostrelko – to je bila vroča in tiha želja vsakega borca! Začela sem se plaziti proti njemu. Žal so Nemca opazili tudi tisti iz postojanke. Ko sem se mu približala, sem se znašla iz oči v oči s skupino Nemcev. Počilo je in zadeli so me v stegno. Vseeno mi je uspelo doseči svojo četo. Pri kmetu Pagonu na Nova Oselici me je prevzel Nace Pervanja in me odpeljal v premično bolnico v Otaležu.

Reševanje ranjencev med novembrsko ofenzivo

Bolnico je vodil Nace Pervanja s Prapretnega brda na Tolminskem. Po poklicu je bil zobotehnik, zdaj pa je moral opravljati delo bolničarja in zdravnika. Ko sem prispela, je bilo tam že veliko ranjencev. Najprej je bolnica delovala v kmečki hiši, ko pa je postala premajhna, smo jo preselili v gostilno. Sama sem kmalu okrevala, a sem ostala tam, saj še nisem bila sposobna za daljše pohode. Pomagala sem, kjer je bilo potrebno, in ostala vse do novembrske ofenzive.

Takrat se je morala bolnica umakniti. Lažje ranjence je Nace Pervanja odpeljal na varnejši kraj, meni pa je naložil skrb za nekaj težkih ranjencev. Pet smo jih spravili v bunker pri Slabetu na Bevkovem vrhu, po dva k dvema drugima kmetoma, dva pa sta ostala v Otaležu v hiši, kjer je bila dotlej bolnica. Ljudje so lepo skrbeli za njihovo varnost in hrano, jaz pa sem jih hodila prevezovat. Preoblekla sem se v civilno obleko in se zadrževala okoli doma.

Vsi ti ranjenci so skupaj z mano srečno preživeli ofenzivo. Dva so Nemci med hajko sicer našli pri nekem kmetu, a sta se dobro izgovorila, da sta le civilna bolnika. Eden od njiju je znal nemško, kart jima je rešilo življenje. So pa Nemci med to ofenzivo v vaseh odkrili nekaj internirancev, ki so se vračali iz italijanskih ječ ter taborišč, in jih pobili.

Tudi sama sem nekoč, ko sem se vračala od ranjencev proti domu, naletela na Nemce in jo skoraj skupila. Streljali so za mano, a sem se spustila po drči in jim hitro izginila izpred oči ter se srečno vrnila domov.

Vrnitev v enoto

Ranjence mi je pomagala negovati sovaščanka Pavla Kokošar (Vanda), partizanka od februarja 1943, ki je prav tako delala v tej bolnici. Ko je bilo ofenzive konec, sem ji prepustila ranjence, sama pa sem se vrnila v svojo enoto.

Tam sem našla dve dekleti iz naše vasi, Dorico Jereb in Milko Kenda, ki sta odšli v partizane malo za menoj. Milka je takoj prevzela mesto bolničarke, mene pa so postavili za političnega delegata v 1. vodu naše 1. čete 1. bataljona.