Zgodba o otaležkih hrbtih, ponosu in cesti, ki je ni smelo biti
Največja, najbogatejša – in odrezana od sveta
Leta Gospodovega 1886 je bila davčna občina Otalež mogočno človeško mravljišče, ujeto v strmali nad divjo in globoko dolino reke Idrijce. Kdor bi takrat s cestnega ovinka spodaj v soteski pogledal navzgor proti gorskim terasam in grapam, si ne bi mogel predstavljati, koliko življenja utripa tam gori. V kmetijah in zaselkih je prebivalo skoraj tisoč štiristo štirideset duš. Bilo je to največje, najbolj gosto naseljeno in davčno najmočnejše območje na vsem Cerkljanskem. Iz teh strmih gora je avstrijski cesarski orel vsako leto iztisnil največ davčnih novcev v celotni okolici.
A to finančno bogastvo je imelo grenak priokus, ki je dišal po znoju, žuljih in kislem lesu. Otalež je bil namreč kljub svoji velikosti in pomembnosti prometno popolnoma odrezan od sveta. Medtem ko so v dolini že ropotali težki vozovi in se je trgovina med Idrijo in Gorico z vsakim letom krepila, so Otaležci živeli v primežu preteklosti. Njihova usoda je bila zapisana v njihovih hrbtih.
Življenjski pogoji v tistem času so bili izjemno surovi. Evropska kmetijska kriza poznega devetnajstega stoletja je klestila cene pridelkov, nenehno drobljenje že tako majhnih posesti med številne otroke pa je hribovske kmete pahnilo v krčevit boj za vsak čevelj zemlje. Vse, kar je ta velika skupnost potrebovala za preživetje – od težkih vreč soli, petroleja za svetilke in kmetijskega orodja do žita v letih slabe letine –, je moralo priti iz doline gor v hrib. In vse, kar so kmetje uspeli pridelati za prodajo, je moralo dol.
A poti niso bile narejene za kolesa. Bile so strme, ozke pešpoti, izklepane v živo skalo, polne spolzkega koreninja, blata in nevarnih prepadov. Edino zanesljivo prevozno sredstvo sta bila človeška rama in koš. Moški, ženske in otroci so se kot tovorna živina z upognjenimi hrbtenicami vzpenjali v strmino, z nogami, vkopanimi v zemljo, in z očmi, uprtimi v lastne opanke. Brez široke ceste uporaba vozov ter konjske ali volovske vprege sploh ni bila mogoča, kar je ohromilo vsakršen napredek. Največja davčna občina v okraju je tako paradoksalno ostajala ujeta v srednjeveškem garanju.
Nova šola, cerkev in začetek obveznega pouka
Vendar se hrib ni popolnoma odrekel napredku; tisti pravi, prosvetni korak naprej se je zgodil le nekaj let pred cestnim sporom. Leta 1883 je bila v Otaležu dokončana nova, sodobna šolska zgradba, z njo pa se je za otaležke otroke končno začel obvezni celodnevni pouk. Bil je to velik prelom. Hribovski otroci, ki so prej od jutra do večera pasli živino ali garali na strmih njivah, so morali sesti v šolske klopi ter se učiti brati, pisati in računati.
Pri uvajanju te velike novosti in vodenju skupnosti je imel osrednjo vlogo takratni otaležki vikar Janez Wester. Kot ključni steber tedanjega verskega in javnega življenja skupnosti, ki se je zbirala okoli cerkve svete Katarine, je v fari skrbno in neutrudno podpiral šolstvo. Bdel je nad duhovnim in kulturnim dvigom domačinov. Ljudem je dopovedoval, da je pismenost edina pot iz revščine. Prizadeval si je, da bi šolanje res zaživelo med ljudstvom, ki je sprva težko sprejemalo, da otroci namesto dela na kmetiji ves dan preživijo za knjigami.
Iskra cestnega napredka proti jeseni
Ohrabren z uspešno vpeljavo šolskega pouka, se je v začetku leta 1885 med nekaterimi naprednejšimi možmi v vasi utrnila nova misel. Okoliške, precej manjše občine so ena za drugo uspešno gradile povezave do glavne, tako imenovane skladovne ceste v dolini. »Ali smo mi res slabši?« so se spraševali možje v cestnem odboru. »Zakaj bi nosili, če bi lahko vozili? Saj črta naše ceste sploh ne bi bila dolga, le prav usmeriti jo je treba skozi tiste najhujše klance.«
Zdelo se je, da bo tehnični napredek končno sledil prosvetnemu. Jeseni tistega leta je cestni odbor najel izkušenega inženirja, izvedenega moža, ki je z merilnimi napravami prehodil strmali. Zmeril je stopinje, preračunal ovinke in zarisal traso. Ko so si člani odbora načrt ogledali na terenu, so si oddahnili in zadovoljno kimali. Inženir je opravil mojstrsko delo: cesta bi se vila z najmanjšimi možnimi klanci, gradnja pa bi glede na zahteven teren zahtevala najmanjše možne stroške. Načrt je bil uradno sprejet, potrjen in pripravljen za prve lopate.
Nato pa je udarilo.
Lokalni odpor in upor proti cesti
Spomladi leta 1886 se je nad načrtovano cesto nenadoma vzdignil divji val domačega nasprotovanja. V hribovitem svetu je vsaka tehnična novost sprva pomenila grožnjo denarnici. Revnejši kmetje so se ustrašili, da jim bo gradnja prinesla dodatne občinske davke (doklade) ali pa prisilno brezplačno delo z lastnimi rokami in živino. Izobrazba, ki jo je prinesla nova šola, še ni utegnila obroditi sadov med starejšo generacijo, zato je bilo prebivalstvo še vedno lahko vodljivo in polno nezaupanja.
To splošno nezaupanje in strah pa so hitro izkoristili tisti, ki jim je napredek smrdel iz povsem drugih razlogov. V ospredje so stopili zviti, trmoglavi in prevzetni vaški veljaki – možje, ki niso prenesli misli, da bi uspeh in ugled pripadla nekomu drugemu. Vodila jih je surova, neotesana prevzetnost, tista uničujoča lokalna lastnost, ki ne prenese sosedovega napredka ali večje modrosti.
Ti vaški hujskači so začeli ob večerih v krčmi zbirati svojo stranko in sistematično spodkopavati poštenje mož iz cestnega odbora. »Kaj nam bo tak ukazoval? Kaj nas bo tak komandiral? Tega pa že ne! Rajši se tožimo!« je odmevalo med stenami. Zbirali so podpise tistih, ki so še prejšnji teden stokali pod težo košev na svojih hrbtih, zdaj pa so pod vplivom hujskačev podpisovali pritožbo na deželni odbor, da bi projekt uničili.
Sosedje se smejejo, prihodnost pa sodi
Nekje sredi aprila leta 1886, ko je bila cesta že popolnoma ujeta v birokratsko mrežo pritožb, predsodkov in osebnih zamer, je eden od ogorčenih, a treznih Otaležcev sedel za mizo. Z grenkobo v srcu je napisal pismo uredništvu goriškega časopisa Soča. Njegove besede, objavljene 23. aprila, so bile krik razuma sredi viharja nerazumnosti:
»Dragi občinarji, tako početje se pač ne strinja z duhom sedanjega časa; ko naši sosedje krog in krog nas v vsakem obziru napredujejo, da se mi prepiramo? Drugi delajo in se nam posmehujejo in ko bodo oni že uživali sad svojega truda, se bomo mi tudi še lahko prepirali, a v lastno škodo in bodočnost nam bode ostro obsojevala. Če tudi se nasprotnikom posreči naše podjetje uničiti, jim vender ne ostane nič v dobiček.«
Zgodba o otaležkih prepirih leta 1886 ostaja večni spomenik človeški trmi in uničujoči zavisti. Največja in finančno najmočnejša davčna občina na Cerkljanskem je ostala talka lastnega ponosa in strahu pred tujim uspehom. Medtem ko so okoliške vasi z novimi cestami vstopale v moderno dobo in so sosednji kmetje tovor naložili na vozove ter z vprego lahkotno krmarili v dolino, so Otaležci zaradi uspešne pritožbe še naprej stopali po starih, uničujočih poteh. Še naprej so njihove ženske krivile hrbte pod težkimi koši in njihovi možje so preklinjali strmino.
Zmagali so hujskači, ki so dokazali, da nihče ne bo »komandiral« njihovega kraja. A ta zmaga je bila jalova, saj jim ni prinesla ničesar razen nadaljevanja trpljenja. Čeprav je nova šola iz leta 1883 že odpirala vrata do znanja naslednjim rodovom, so si odrasli vrata do sveta z lastno trmo ponovno zaprli. Prihodnost, kot je pravilno napovedal pisec v Soči, jih je resnično strogo obsodila – zapisala jih je v zgodovino kot svarilo o tem, kaj se zgodi, ko oholost prevlada nad pametjo in skupnim dobrom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar