Noč, ko je zagorela Sivka

Obširna kronika poletne ujme, ognjene stihije in med vaške požrtvovalnosti v Lazcu pri Otaležu (20. julij 1912)

 Kmečki vsakdan na robu preživetja in ponos kmetije

Julij leta 1912 je v cerkljanskem hribovju terjal skrajne človeške napore. V tistem času je bilo preživetje hribovskih kmetov neposredno odvisno od muhavosti narave. Tedni neizprosne košnje s kosami na roko na strmih košenicah, ročno spravilo krme in žetev žita so izčrpali vsako razpoložljivo moč – od odraslih mož do starcev in otrok. Vsaka travna bilka in vsako žitno klasje sta pomenila ločnico med preživetjem in lakoto med dolgo, neusmiljeno zimsko zmrzaljo.

Na enem najbolj izpostavljenih delov nad vasjo Lazec pri Otaležu, na razglednem in vetrovnem grebenu, imenovanem Sivka, je stala trdna kmetija posestnika Petra Zajca. Osrednji ponos njegovega grunta je bil monumentalni, leseni vezani kozolec. Ta stavba ni bila zgolj gospodarsko poslopje, temveč pravi kmečki trezor.

Tistega večera je bil kozolec nabit do zadnjega kotička: spodaj je ležala suha, dišeča detelja in otava za živino, v zgornjih latah pa je bilo tesno zloženo sveže požeto, še otepeno žito. To žito je predstavljalo sveti gral kmetije – moko in kruh za družino za celotno prihodnje leto.

Ko je v soboto, 20. julija, sonce končno zašlo za strme hribe, je vas prekrila težka, soparna tišina. Ozračje je postajalo zadušljivo. Zaradi odsotnosti kakršne koli električne razsvetljave so utrujeni vaščani takoj ob mraku ugasnili petrolejke in legli k počitku. Okoli devete ure zvečer pa so se nad Idrijskimi in Cerkljanskimi hribi začeli zgrinjati grozeči, nepredirno črni nevihtni oblaki.

       KRONOLOGIJA KATASTROFE IN REŠEVANJA (20. JULIJ 1912)
 ─────────────────────────────────────────────────────────────────
  21:00 – Nad Sivko se razvije suha nevihta z močnim razelektritvijo.
  21:30 – Direkten udar strele v vrh Zajčevega vezanega kozolca.
  21:35 – Kozolec eksplodira v plamenih; sprožen je splošni preplah.
  21:45 – Požarna bramba v sosednjih Plužnjah opazi krvav sij.
  22:00 – Pluženjski gasilci krenejo na strmo pot z ročno brizgalno.
  22:15 – Prihod gasilcev na Sivko; postavitev obrambne linije.
  00:30 – Kritična točka: nadčloveški boj za preprečitev vžiga hleva.
  02:00 – Lokalizacija požara; nevarnost za živino je uradno mimo.
  05:00 – Zora na gorišču: kozolec je pepel, hlev in živali so rešeni.

Peklenski blisk in trenutek uničenja

Nevihta, ki je tisto noč pridrvela čez grebene, je bila med domačini najbolj osovražene vrste – gre za t. n. suho nevihto. Spremljali so jo siloviti, suhi sunki vetra in nenehno bliskanje, medtem ko iz oblakov ni padla skoraj niti kaplja dežja, ki bi namočila izsušene lesene strehe.

Natančno ob 21.30 je zloveščo tišino presekal katastrofalen dogodek. Nebo nad Otaležem in Lazcem se je razsvetlilo v  vijoličasto-beli svetlobi. Delček sekunde kasneje je sledil uničujoč, oglušujoč pok, ki je stresel tla in zatresel okenska stekla na vseh okoliških hišah.

Strela je s strašljivo natančnostjo udarila naravnost v samo špico Zajčevega kozolca na Sivki. Ker je bil les zaradi poletne vročine popolnoma presušen, ostrešje pa polno vnetljivega žita, objekt ni začel tleti. V trenutku je prišlo do silovite eksplozije ognja.

Zajčevi družinski člani so panično skočili iz postelj. Ko so pogledali skozi okna, so se soočili z grozo: njihov kozolec se je spremenil v ogromen, več desetmetrski ognjeni steber. Zublji so divjali visoko v nočno nebo, veter pa je ognjene zublje raznašal tako močno, da je bila celotna pokrajina osvetljena kot sredi belega dne. Živo rdeča svetloba je od daleč naznanjala tragedijo.

Drama ob gorišču: Bitka za živino

Medtem ko je bilo takoj jasno, da je kozolec skupaj z letnim pridelkom nepovratno izgubljen, se je prava bitka za preživetje kmetije šele začenjala. Le nekaj metrov stran od gorečega pekla je stal leseni kmečki hlev. V njem je bila zaklenjena celotna Zajčeva živina: delovni voli, krave molznice in drobnica. Izguba teh živali bi za družino pomenila takojšen socialni propad in beraško palico.

Vročina, ki jo je oddajala goreča Sivka, je postala neznosna. Na lesenih tramovih hleva se je začel dvigovati dim – les je začel tleti zaradi radijacije toplote. Močan veter je na slamnato in skodlasto streho hleva neutrudno nosil tisoče žarečih isker in kosov gorečega lesa.

Peter Zajec je skupaj s prvimi sosedi, ki so bosi in napol oblečeni pritekli na pomoč, brezglavo tekel proti vaškemu vodnjaku. Z lesenimi in pločevinastimi vedri so poskušali polivati stene hleva, a voda je v hipu, ob glasnem sikanju, izparevala, še preden je sploh namočila les. Živali v hlevu so začutile smrtno nevarnost; panično so rjovele, se zaletavale v lesene pregrade, medtem ko je gost, črn dim že začel pronicati skozi reže v hlevu. Ljudje so bili izčrpani, oslepljeni od dima in na robu obupa.

Solidarnost čez hribe: Pohod s pluženjsko brizgalno

V tistih časih na podeželju ni bilo telefonov, siren ali motornih vozil. Edini alarmni sistem je bil preplah, ki so ga sprožili z divjim, neenakomernim zvonjenjem cerkvenih zvonov (plat zvona) in s kričanjem, ki se je širilo od hiše do hiše.

V sosednji vasi Plužnje so člani tamkajšnje novoustanovljene požarne brambe preko hriba opazili krvavo pordečelo nebo nad Sivko. Vedeli so, kaj to pomeni: gori kmetija njihovih sosedov. Brez kančka oklevanja so pluženjski fantje in možje stekli do svojega gasilskega skladišča.

Izvlekli so svoj največji ponos – težko, masivno ročno brizgalno na vozu. To je bil masiven stroj, ki je za delovanje ročnih črpalk zahteval nadčloveško moč štirih močnih moških hkrati. Ker niso imeli konj, so se gasilci sami vpregli v voz.

Začel se je herojski in fizično izčrpavajoč pohod. V temni nevihtni noči, po ozkih, kamnitih in strmih gorskih poteh, polnih nevarnega kamenja, so gasilci z lastnimi telesi vlekli težko brizgalno strmo navkreber proti Lazcu. Hiteli so preko meja svojih zmogljivosti, saj so vedeli, da šteje vsaka minuta.

 Zmagoslavje med vaške enotnosti pod jutranjim nebom

Ko je požarna bramba iz Pluženj, popolnoma izčrpana, prispela na vrh Sivke, so takoj prevzeli organizacijo in vodenje obrambe. Vodja gasilcev je takoj spoznal, da kozolca ni več mogoče rešiti, zato so vse sile usmerili v taktično obrambo hleva:

• Postavitev vodnega zidu: Gasilci so brizgalno povezali z vodnim virom in začeli z vso močjo brizgati vodo v prah in curke neposredno v ozek prostor med gorečim kozolcem in hlevom. S tem so ustvarili hladilni ščit, ki je znižal temperaturo okolice.
• Herojsko gašenje ostrešja: Najbolj pogumni možje so se kljub nevarnosti zrušenja in pekoči vročini povzpeli na sosednje objekte in neposredno zmočili streho hleva ter z dolgimi drogovi odmetavali žareče ognjišča, ki jih je prinašal veter.
• Nadčloveške menjave na črpalki: Delo na ročni brizgalni je bilo brutalno naporno. Po nekaj minutah neprekinjenega črpanja so moški omagovali. Zato so se gasilci in vaščani Lazca neprekinjeno menjavali v ritmičnih intervalih celo noč, brez minute postanka.

Okoli druge ure zjutraj je bil ogenj končno pod popolnim nadzorom. Grožnja, da bi se požar razširil na celotno kmetijo in sosednje hiše, je bila dokončno odvrnjena.

Ko so se ob petih zjutraj nad cerkljanskimi hribi prikazali prvi sončni žarki, je bil prizor na Sivki pretresljiv. Ponosni Zajčev kozolec je bil spremenjen v kadeč se kup pepela in zoglenelih tramov. Celoten pridelek žita in krme je izginil. Vendar pa je sredi tega opustošenja, mogočno in nedotaknjeno, stalo leseno poslopje hleva. Vse živali so bile žive in na varnem.

Materialna škoda je bila velika, a tisto, kar je tisto noč zmagalo, je bila nezlomljiva med vaška solidarnost in pogum hribovskih ljudi, ki so z lastnimi rokami premagali ognjeno stihijo.

---