LAZEC
Avtor bloga Drago Golja
sreda, 1. julij 2026
Noč, ko je zagorela Sivka
Noč, ko je zagorela Sivka
Kmečki vsakdan na robu preživetja
Julij leta 1912 je v cerkljanskem hribovju terjal skrajne človeške napore. Preživetje hribovskih kmetov je bilo popolnoma odvisno od muhavosti narave. Tedni neizprosne ročne košnje na strmih košenicah, spravilo krme in žetev žita so izčrpali vse generacije – od otrok do starcev. Vsaka travna bilka in vsako žitno klasje sta pomenila ločnico med preživetjem in lakoto med dolgo, neusmiljeno zimsko zmrzaljo.
Na vetrovnem grebenu Sivka nad vasjo Lazec je stala trdna kmetija posestnika Petra Zajca. Ponos njegovega grunta je bil monumentalni leseni vezani kozolec. Ta stavba je bila pravi kmečki trezor. Tistega večera je bil kozolec nabit do zadnjega kotička:
Spodaj:
suha, dišeča detelja in otava za živino.
Zgoraj:
tesno zloženo, sveže požeto žito – moka in kruh za celo prihodnje leto.
Ko je v soboto, 20. julija, sonce zašlo, je vas prekrila težka, soparna tišina. Utrujeni vaščani so ob mraku ugasnili petrolejke in legli k počitku. Okoli devete ure zvečer pa so se nad hribi začeli zgrinjati nepredirno črni nevihtni oblaki.
⏱️ Kronologija katastrofe in reševanja
21:00
– Nad Sivko se razvije suha nevihta z močnim razelektritvijo.
21:30
– Direkten udar strele v vrh Zajčevega vezanega kozolca.
21:35
– Kozolec eksplodira v plamenih; sprožen je splošni preplah.
21:45
– Požarna bramba v sosednjih Plužnjah opazi krvav sij na nebu.
22:00
– Pluženjski gasilci krenejo na strmo pot z ročno brizgalno.
22:15
– Prihod gasilcev na Sivko; postavitev obrambne linije.
00:30
– Kritična točka: nadčloveški boj za preprečitev vžiga hleva.
02:00
– Lokalizacija požara; nevarnost za živino je uradno minila.
05:00
– Zora na gorišču: kozolec je pepel, hlev in živali so rešeni.
Peklenski blisk in trenutek uničenja
Nevihta, ki je tisto noč pridrvela čez grebene, je bila med domačini najbolj osovražene vrste – suha nevihta. Spremljali so jo siloviti sunki vetra in nenehno bliskanje, iz oblakov pa ni padla skoraj niti kaplja dežja.
Natančno ob 21.30 se je nebo razsvetlilo v vijoličasto-beli svetlobi. Sledil je uničujoč, oglušujoč pok, ki je zatresel okenska stekla na vseh okoliških hišah. Strela je udarila naravnost v špico Zajčevega kozolca.
Ker je bil les zaradi poletne vročine popolnoma presušen, ostrešje pa polno vnetljivega žita, je v trenutku prišlo do silovite eksplozije. Kozolec se je spremenil v več desetmetrski ognjeni steber. Veter je zublje raznašal tako močno, da je bila celotna pokrajina osvetljena kot sredi belega dne.
Drama ob gorišču: Bitka za živino
Kozolec je bil nepovratno izgubljen, zato se je začela bitka za preostanek kmetije. Le nekaj metrov stran je stal leseni hlev, v katerem je bila zaprta celotna Zajčeva živina: delovni voli, krave molznice in drobnica. Izguba teh živali bi za družino pomenila takojšen socialni propad.
Vročina je postala neznosna. Zaradi toplotnega sevanja je les na hlevu začel tleti, veter pa je na streho neutrudno nosil tisoče žarečih isker. Peter Zajec je s sosedi bosi pritekel do vaškega vodnjaka. Z lesenimi in pločevinastimi vedri so poskuali polivati stene, a je voda v hipu izparevala. Živali v hlevu so panično rjovele in se zaletavale v pregrade, skozi reže pa je že pronical gost, črn dim. Ljudje so bili oslepljeni in na robu obupa.
Solidarnost čez hribe: Pohod s pluženjsko brizgalno
V tistih časih na podeželju ni bilo telefonov ali siren. Alarmni sistem je bil preplah z divjim, neenakomernim zvonjenjem cerkvenih zvonov (
plat zvona
) in s kričanjem od hiše do hiše.
V sosednji vasi Plužnje so člani novoustanovljene požarne brambe preko hriba opazili krvavo pordečelo nebo. Vedeli so, da gori kmetija njihovih sosedov. Brez oklevanja so stekli do gasilskega skladišča in izvlekli svoj največji ponos – težko ročno brizgalno na vozu. To je bil masiven stroj, ki je za delovanje črpalk zahteval moč štirih mož hkrati.
Ker niso imeli konj, so se gasilci sami vpregli v voz. V temi, po ozkih, kamnitih in strmih gorskih poteh, so z lastnimi telesi vlekli težko brizgalno navkreber proti Lazcu. Hiteli so preko meja svojih zmogljivosti.
Zmagoslavje medvaške enotnosti pod jutranjim nebom
Ko je požarna bramba iz Pluženj prispela na vrh Sivke, so takoj prevzeli vodenje obrambe. Vse sile so usmerili v taktično reševanje hleva:
Vodni zid:
z ročno brizgalno so ustvarili hladilni ščit med kozolcem in hlevom.
Gašenje ostrešja:
najpogumnejši so se povzpeli na streho in z dolgimi drogovi odmetavali žerjavico.
Menjave na črpalki:
delo na brizgalni je bilo brutalno, zato so se vaščani in gasilci neprekinjeno menjavali celo noč.
Okoli druge ure zjutraj je bil ogenj pod nadzorom. Ko so se ob petih zjutraj prikazali prvi sončni žarki, je bil prizor pretresljiv. Ponosni Zajčev kozolec je bil spremenjen v kadeč se kup pepela. Celoten pridelek je izginil. Vendar pa je sredi tega opustošenja, mogočno in nedotaknjeno, stalo poslopje hleva. Vse živali so bile žive in na varnem.
Materialna škoda je bila velika, a tisto noč je zmagala nezlomljiva medvaška solidarnost in pogum hribovskih ljudi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Novejša objava
Starejša objava
Domov
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar