Iz pozabe iztrgan spomin: Zgodba o cesarsko-kraljevem nadporočniku Ivanu Peternelju (1854–1891)

 Iz pozabe iztrgan spomin: Zgodba o cesarsko-kraljevem nadporočniku Ivanu Peternelju (1854–1891)

Od kmečke peči do goriških klopi: Težka pot do izobrazbe

Zgodba Ivana (Johann) Peternelja se začne sredi slikovitega, a v tistih časih trdega hribovskega okolja na Goriškem. Rodil se je 14. oktobra 1854 v vasi Plužnje (hišna številka 31) v župniji Otalež. Njegova starša, Franc Peternelj in Jera Mlakar, sta bila trdna slovenska kmečka človeka. V tistem obdobju je bila pot do izobrazbe za otroke s podeželja izjemno težka in polna odrekanja, saj je zahtevala ne le bister um, temveč tudi velike finančne žrtve družine.

Mladi Ivan je že zgodaj pokazal izjemen talent in željo po znanju. Starša sta prepoznala njegov potencial in ga podpirala pri šolanju, ki ga je vodilo daleč stran od rojstnega kraja. Jeseni leta 1867 je začel obiskovati ugledno Cesarsko-kraljevo gimnazijo v Ljubljani. Že naslednje leto, leta 1868, pa je šolanje nadaljeval na Cesarsko-kraljevi gimnaziji v Gorici, ki je bila takratno kulturno in upravno središče dežele. Gimnazijska leta v Gorici so mladega Ivana oblikovala intelektualno, hkrati pa  v njem utrdila narodno zavest, saj je bila Gorica takrat prizorišče močnega slovenskega narodnega prebujenja.

V cesarski uniformi: Bliskovit vzpon v vrstah domobranstva

Po zaključku šolanja se je Ivan odločil za vojaški poklic, ki je v takratni Avstro-Ogrski monarhiji ponujal možnost napredovanja na podlagi sposobnosti in discipline. Dne 1. novembra 1878 je uradno nastopil vojaško službo kot kadet. Vstopil je v kranjski domobranski strelski bataljon v Ljubljani (Krainerisches Landwehr-Schützen-Bataillon Laibach). Njegova marljivost in vojaški čut sta hitro obrodila sadove.

Leta 1881 je prejel čin poročnika. Zaradi svojih izjemnih taktičnih sposobnosti in avtoritete je prevzel pomembno dolžnost v inštruktorskem kadru za stotnike oziroma glavne častnike (Instructions-Cadre Hauptleute). Njegova naloga je bila urjenje in izobraževanje novih vojaških kadrov, kar priča o velikem zaupanju vojaškega vrha.

Njegova kariera ga je vodila skozi različne strateške postojanke monarhije:

• Leta 1884 je bil premeščen v Primorje, kjer je nastopil službo v istrskem domobranskem strelski bataljonu v Pazinu (Küstenländisches Landwehr-Schützen-Bataillon Mitterburg), prav tako v vlogi inštruktorja (Instructions-Cadre).
• Leta 1886 je nastopil službo kot nadporočnik na Koroškem v koroškem domobranskem strelskem bataljonu v Beljaku, s sedežem v Celovcu (Kärntnerisches Landwehr-Schützen-Bataillon Villach, Standort Klagenfurt).

Premestitev na skrajni jug: Zadnja dolžnost pod dalmatinskim suncem

Leta 1891 je nadporočnik Ivan Peternelj prejel nov ukaz za premestitev, ki ga je odpeljal na skrajni jug cesarstva – v Dalmacijo. Nastopil je službo v domobranskem bataljonu Split s sedežem v Sinju (Landwehr-Bataillon Spalato No. 80, Standort Sinj).

Ta enota se je dopolnjevala iz vojaškega dopolnilnega okrožja št. 22 Split in iz nabornikov vojne mornarice v Zadru (Ergänzt sich aus dem Heeres-Ergänzungsbezirke Nr. 22 Spalato und aus jenen der Kriegsmarine Zara). Ivan je bil del aktivnega sestava vojakov (Activ-Truppenstand). Življenje in služba v dalmatinskem zaledju sta bili naporni, podnebje in razmere pa povsem drugačni od tistih v rodnih slovenskih hribih.

Prezgodnje slovo v tujini: Avstrijski častnik z zvestim slovenskim srcem

Usoda pa je hotela, da se je obetavna in bleščeča kariera mladega častnika nenadoma pretrgala. Kmalu po prihodu v Dalmacijo je Ivan resno zbolel ali utrpel nesrečo. Umrl je 25. julija 1891 v Šibeniku v Dalmaciji, star komaj 37 let.

Njegova prezgodnja smrt je globoko odjeknila v rodni domovini. Osrednji slovenski poljedelski in kulturni list Kmetijske in rokodelske novice je dne 8. avgusta 1891 poročal o izgubi z naslednjim zapisom:

Zapis iz zgodovinskega tiska: Kmetijske in rokodelske novice (8. avgust 1891)

 

Ta kratek, a močan zapis razkriva bistvo Ivana Peternelja. Kljub temu, da je nosil bleščečo uniformo avstrijskega častnika, da je poveljeval v nemškem jeziku in živel v družbi vojaške elite, je v svojem srcu ostal zvest svojim koreninam. Ponosno je poudarjal, da je sin slovenskega kmeta, in z branjem slovenskih časopisov ohranjal živo vez z domovino, ne glede na to, kako daleč ga je zanesla vojaška služba.

Ivan Peternelj ostaja svetel zgled fanta iz cerkljanskega hribovja, ki je z lastnim trudom dosegel visoke častniške položaje, a ob tem nikoli ni izgubil svoje narodne identitete in ljubezni do rodne grude.

---