Kako so koši izmerili otaleško cerkev
V objemu strmih cerkljanskih hribov, tam, kjer se poti vijejo visoko nad grapami in se zdi, da se nebo dotika zemlje, leži vas Otalež. Življenje v teh krajih nikoli ni bilo lahko. Trda, kamnita zemlja in strmine so od nekdaj zahtevale trmaste, delavne in krepke ljudi. A ne glede na to, kako težak je bil vsakdan, so bili Otaležani od nekdaj znani po dveh stvareh: po svoji globoki, neomajni veri in po svojih nepogrešljivih koših.
V tistih davnih časih namreč hribovec ni šel nikamor praznih rok ali praznega hrbta. Koš, spleten iz trpežnega lesa, je bil podaljšek človekovega telesa. V njem so nosili krmo, drva, pridelke z njiv, pa tudi otroke, ko so bili še majhni. Z njim so hodili k maši v oddaljene fare, z njim so se odpravljali na semanji dan in z njim so se zvečer vračali k počitku. Povezanost med človekom in njegovim košem je bila tako samoumevna, da so ljudje včasih pozabili, kje se konča hrbet in kje se začne leseni koš.
Zaradi dolgih in napornih poti do oddaljenih cerkva se je med vaščani sčasoma rodila močna, enotna želja: »Svojo cerkev bomo imeli! Sveti hram, ki bo stal sredi naših hribov in kamor bomo lahko hodili molit, ne da bi si že navsezgodaj zjutraj obrusili podplate.«
Vsi so bili navdušeni, a takoj se je pojavila prva težava. Otalež je raztresen po strmih pobočjih, kjer je vsak pedi ravnega sveta dragocenejši od zlata. Kje sploh najti prostor za tako mogočno zgradbo? Po dolgem modrovanju in ogledovanju okolice so vaščani dvignili poglede proti gričku nad vasjo. Bil je razgleden, vsem v ponos in ravno prav visok, da bi se zvonjenje slišalo v vse okoliške grape. Odločitev je padla – cerkev bo stala na gričku.
Nato pa je nastopil nov, še večji spor. Kako velika naj bo ta cerkev?
Hribovski ljudje so ponosni in varčni hkrati. Nekateri so trdili, da mora biti majhna, skromna kapelica, saj bo tako hitreje zgrajena in lažje vzdrževana. Drugi, bolj drzni, pa so glasno ugovarjali: »Ali bomo res zidali tesno bajto za Boga? Velika mora biti, da bo vanjo lahko stopil vsak veren človek od daleč naokoli!« Ker se možje v vaški krčmi in pred cerkvenim pragom niso mogli zmeniti, je vaški starešina udaril s palico ob tla in predlagal modro rešitev:
»Nič ne bomo kričali križem kražem. Določenega dne se vsi, mladi in stari, možje in žene, zberemo gor na gričku. Stopili bomo skupaj, z ramo ob rami, označili prostor in tako določili pravo mero za našo cerkev.«
Napočil je tisti težko pričakovani dan. Sonce je komaj pokukalo izza gora, ko so se po stezah proti gričku že začele valiti procesije vaščanov. Ker pa je bil to povsem običajen dan sredi delovnega tedna in ker nihče izmed njih ni upal tvegati, da bi hodil praznih rok, so vsi po vrsti – tako kot vedno – na hrbtih nosili svoje velike, globoke lesene koše. Morda bodo spotoma nabrali kaj suhljadi, morda bodo domov nesli krmo; skratka, koš je moral iti s seboj.
Ko so se vsi zbrali na vrhu hriba, je zavladalo praznično vzdušje. Vaški starešina je ukazal: »Zdaj pa stopite skupaj! Vsak naj se postavi zraven svojega soseda, tesno, kot se spodobi za složne vaščane. Skupaj bomo sklenili krog in zarisali tloris naše nove cerkve!«
Ljudje so ubogali. Stopili do drug zraven drugega, tesno, z ramo ob rami, z obrazi obrnjenimi proti sredini bodočega oltarja. Ker so se trudili biti čim bolj natančni in disciplinirani, so se stiskali z vso močjo. Nihče pa v tistem navdušenju in naglici ni pomislil na tisto, kar je imel na hrbtu.
Veliki leseni koši so močno štrleli nazaj, stran od teles. Ko sta dva vaščana stopila skupaj, se njuni rameni zaradi košev nista mogli povsem zbližati, predvsem pa so koši na zunanji strani kroga ustvarili ogromen dodaten obod. Krog, ki so ga vaščani zarisali v zemljo okoli svojih nog, se je zaradi širokih košev na njihovih hrbtih razširil preko vseh pričakovanih meja.
Ko so se ljudje razmaknili, da bi si ogledali začrtano delo, so le debelo pogledali. Prostor, ki so ga označili, je bil ogromen. Bil je tako velik, da bi vanj lahko stlačili tri navadne hribovske cerkve.
»Pa menda nismo izmerili tudi svojih košev?« je zašepetal eden izmed starejših mož in se popraskal za ušesom.
A beseda je bila dana in zaveza pred Bogom je veljala. Kar se določi na tak dan, se ne spreminja. Otaležani so bili trmasti: če so začrtali tako veliko cerkev, jo bodo pač takšno tudi zgradili!
In so jo. Z lastnimi rokami, s prenašanjem težkega kamenja v hrib in z neizmernim trudom so zgradili mogočno cerkev svete Katarine. Ko danes popotnik obišče Otalež in zagleda to nenavadno veliko, skorajda katedralno stavbo, ki ponosno kraljuje nad majhno gorsko vasico, se sprva začudi. A domačini mu hitro, z nagajivim nasmeškom na obrazu, pojasnijo skrivnost: to je cerkev, katere prave mere niso določili le ljudje, temveč njihovi zvesti koši. Spomin na tisti dan pa ostaja vklesan v kamen in zapisan v ljudsko srce kot dokaz, kako se iz hribovske preprostosti rodi nekaj veličastnega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar